Alfa romeo 33 stradale velja za enega najlepših in najbolj zaželenih športnih avtomobilov. Izdelovali so jih od leta 1967 do 1969, naredili pa vsega 18 primerkov. Gre za čudovit avtomobil, ki pa ga ne smemo zamenjati z zelo podobno poimenovanim, 4,08 metra dolgim družinskim avtomobilom alfa 33, ki so ga v tovarni začeli izdelovati leta 1983. Čeprav na prvi pogled ne pritegne tako zelo kot 33 stradale, ima alfa 33 v zgodovini Alfe Romeo zelo pomembno mesto. Izdelovali so jo namreč kar 12 let, prodali pa skoraj milijon primerkov. S podobno visoko prodajo se lahko pri Alfi pohvali le še alfasud, ki je bil sicer predhodnik alfe 33.
Dizajn avtomobila so v nekem trenutku hoteli zaupati mojstru Giorgettu Giugiaru, ki je odgovoren za dizajn prvega golfa in med drugim tudi DMC-jevega deloreana – slavnega časovnega stroja iz filmov Nazaj v prihodnost. Dizajn je bil sicer ena redkih dobrih plati tega avtomobila. No, pri Alfi so se na koncu premislili in dizajn kombilimuzine s petimi vrati prepustili domačemu oblikovalskemu šefu Ermannu Cressoniju. Leta 1984 je na trg prišla še karavanska različica, ki so jo oblikovali pri Pininfarini. Isto leto so izdelali še kombilimuzino s pogonom na vsa štiri kolesa. Nekateri so nad slednjo vihali nos in zadevi petično očitali rustikalnost, spet drugi pa so v stvari prepoznali korist tudi za gospodo, ki je pozimi rada zašla v zimska letovišča, a ni hotela imeti težav s spolzko podlago.
Zaviranje ga ni navdušilo, zavijanje pač
S tehničnega vidika je bil avto sicer nadaljevanje razvoja alfasuda, zaradi finančnih težav podjetja pa je bil »napredek« bolj pogojne narave. »Alfa romeo 33 je imela sloves slabšega avtomobila od svojega predhodnika alfasuda,« opozarja britanski avtomobilski novinar Jack Pregoraro. »Zagotovo je bila boljša v številnih pogledih. Bila je bolj aeordinamična, imela je večji prtljažnik, bila je bolj udobna. Je pa tudi nazadovala v nekaj ključnih vidikih.« Imela je slabši sistem zavor, bila je 55 kilogramov težja, prve verzije avtomobila pa so izdelali brez sprednjega stabilizatorja. To je pomenilo, da so prve verzije pri vozniku pustile slabši vtis krmiljenja kot pri alfasudu. Od slednjega so vzeli šasijo in tudi zelo dobre bokserske motorje. Glede na velikost so bili zelo zmogljivi, a so resnejše konjske moči dobili šele leta 1988. Tedaj so ob bolj estetskih posodobitvah kupcem alfe 33 ponudili še 1,7-litrski motor s 118 konji (87 kW). Imeli so tudi že sprednji stabilizator. »Zaviranje ne navduši, obožujem pa, kako zavija. Je res zelo zabavno,« je ob vožnji modela iz leta 1988 povedal Pregoraro. »Beseda, ki najbolje opiše avto, je 'neposrednost'. Je neposredno odziven in ti daje zelo veliko povratnih informacij. Ni filtra. Nič ga ne zakriva. S tem avtom si eno.« Motor je leta 1990 za drugo serijo avtomobila dobil novo nadgradnjo in omogočal do 137 konjev (102 kW). Najzmogljivejša različica je lahko dosegla hitrost 203 kilometre na uro, do stotice pa je potegnila v 8,4 sekunde.
Težave z rjo in kvaliteto izdelave
Zabavno izkušnjo med vožnjo pa so spremljale številne težave. Med drugim precej šlamparije v proizvodnji. Alfa je sicer želela kvaliteto izdelave dvigniti na višjo raven in je v proizvodnjo za alfo 33 uvedla 32 robotov. Ni zaleglo. Vsaj ne povsod. »Že pri novem avtomobilu 'črički' v armaturi niso nič posebnega, z leti pa se ti še razmnožijo. Tudi tapete v vratih pri nepazljivem ravnanju (ali pa če je avto veliko na soncu) kmalu zlezejo iz svojih okvirjev, kar velja predvsem za prve modele,« je leta 1993 za Avto magazin o stanju rabljenih alf 33 pisal Vinko Kernc, ki je izpostavil še puščanje vode v prtljažnik pri močnejšem deževju. Zlasti pa je bil problem z rjavenjem. »Prav zato je težko najti deset let staro karoserijsko dobro ohranjeno alfo 33,« je k opisu težav z rjo dodal Kernc.
Tudi on pa je hvalil bokserske motorje, ki so jih sicer razvili v 70. letih, a so jih pri Alfi neprestano pilili dalje. »Kljub veliki moči ga odlikuje miren tek v vsem območju delovanja, ki je zelo široko, saj se motor rad vrti od 2000 pa vse do 6500 motornih vrtljajev,« je še pojasnil. »Je eden redkih serijskih motorjev, ki imajo tudi pri najvišjih vrtljajih zdrav zvok, tako da ga lahko mirne vesti držimo v zgornjem območju tudi dlje.«
Zelo zanimiv podatek je še, da so že daljnega leta 1988 pri Alfi Romeo v sodelovanju s podjetjem Ansaldo uporabili prav alfo 33 za izdelavo eksperimentalnega hibridnega avtomobila. Alfa 33 je bila za to nalogo zelo dobro prilagojena. Njen motor je namreč sedel tako globoko, da so lahko čezenj enostavno položili elektromotor. Hibridni 33 je lahko vozil z močjo termičnega motorja, elektromotorja in kombinirano. Zgolj na baterije je zmogel narediti sicer skromnih 5 kilometrov. Bil je zamišljen kot varčen taksi, a se projekt ni izšel. Da zamisel ni bila neumna, je devet let kasneje dokazala Toyota s priusom.
