Rubrika Vseveda Neda že več let informira in zabava bralce Nedeljskega. Tokrat na spletu objavljamo eno njenih najnovejših »modrovanj«. No, v resnici gre običajno za preklemansko pomembna vprašanja, odgovore pa Vseveda Neda (prave identitete ne razkrivamo) poišče tudi pri strokovnjakih, v literaturi in drugod. Dovoljena so vsa mogoča vprašanja, tudi komentarji ali mnenja. Pošljete jih lahko na neda@nedeljski.si. Poglejmo si torej, o čem je bilo govora v aktualni številki Nedeljca, prihodnjič pa sledi kakšno vaše spletno vprašanje.
*
Gospa Mira piše, da se med prazniki še posebej vsakič zahvali za to, da ji zdravje še kar dobro služi, za to, da ima dobre prijatelje, ki ji pomagajo, ko je osamljena in za vse stvari, ki jih ima. »Hvala!« je najbolj dragocena beseda, je prepričana, vendar meni, da se ljudje premalokrat zahvalimo drug drugemu. »Kje se je izgubila beseda hvala,« se sprašuje, ko opazuje ljudi okoli sebe, ki jim je vse postalo samoumevno. Lepo se ji zdi, ker v Ameriki praznujejo zahvalni dan, da se vsaj tedaj spomnijo, za kaj vse se je treba v življenju zahvaliti.
Morda se beseda »hvala« res včasih nekoliko izgubi, ker smo vsi morda preveč zaposleni, da bi se spomnili na njeno moč. A ko enkrat zares začutimo njen pomen, se spremeni v pravo zakladnico. Kot pravi pregovor: »Hvala je najlažja molitev, ki jo lahko izrečemo, vendar nosi težo cele zgodbe.« Včasih jo izrečemo v naglici, včasih pa jo mogoče pozabimo, ko se življenje vrti okoli nas in naših nalog. A beseda hvala je kot seme, ki ga posadimo v svoje srce – če ga negujemo, raste in nam prinaša bogate plodove v obliki miru, sreče in zadovoljstva.
Mogoče bi bila lahko beseda »hvala« kot ključ do skrivne sobe, kjer so skriti vsi naši dobri trenutki – in ko jo izrečemo, vrata te sobe rahlo zaškripajo, odprejo pa se vse tiste lepote, za katere včasih pozabimo biti hvaležni. Da, res je, včasih smo preveč osredotočeni na to, česar nimamo, namesto da bi se ozrli na vse, kar že imamo. A ko se naučimo zares ceniti drobne trenutke in majhne stvari, začne beseda »hvala« dobesedno sijati.
Verjamem, da se ta beseda nikoli ne izgubi, le da jo včasih preprosto pozabimo uporabiti. Včasih potrebujemo samo trenutek tišine, da se spomnimo, kako dragocena in preprosta je. Ko jo izrečemo iskreno, prinaša svetlobo v našo vsakdanjost in nas povezuje z drugimi, saj ni lepšega kot slišati, da nas je nekdo cenil ali da je bilo naše dejanje sprejeto z ljubeznijo.
Zato bi rekla – naj še naprej nosimo ta zaklad v svojih srcih, naj bo »hvala« naš spremljevalec skozi življenje, in naj jo delimo z drugimi, kadar koli lahko. S tem bomo morda res nekoliko popravili svet okoli nas, vsaj na drobne načine.
Iskrena hvala, draga gospa Mira, da ste nas spomnili, kako dragocena je ta beseda! Hvaležni smo, da imate takšno srce, ki se zna zahvaliti in opomniti druge, da je vsak dan priložnost za hvaležnost.
*
Se strinjate? Imate drugačno mnenje? Vprašanje? Pošljite ga na: neda@nedeljski.si
