Agencija Shappa je v skrite kotičke Indije vrgla sidro že vsaj pred tremi desetletji. Zato ne preseneča, kar je v pogovoru poudarila​ Betka Šuhel Mikolič, da med potovanjem njihova ekipa v šestih dneh plezanja po kašmirskem delu Himalaje ni naletela na nobenega Slovenca, niti na Evropejca ne. »Dnevi pred trekingom in po njem so učinkovito dregali v temelje mojih prepričanj o vrednotah in vrednostih. To je bilo samoizpraševanje o materialnem in duhovnem. Blišču in revščini. Življenju in smrti. S tankimi ločnicami vmes, zavozlani v soodvisnost nesmislov,« pove Šuhel-Mikoličeva. Nato iskreno prizna: »Prvi dan mi je hotelska soba povzročala obračanje želodca na hitro centrifugo. Dvanajsti dan, ko smo se vrnili v ta isti hotel, sem isto sobo 206 videla kot luksuzni, kraljevski apartma.«

Organizatorica in voditeljica prireditev, svetovalka za odnose z javnostmi in trenerka javnega nastopanja pa tudi pohodnica, feratarka in lovka na sončne vzhode je v Indijo odpotovala s prijateljico in skupino neznancev. Strah pred Himalajo? »Bojim se strele in groma. Vse drugo, kar je povezano s hribovjem in gorovjem, me hipnotično privlači. Tam do 2000 metrov nadmorske višine, kjer so še metulji in je še kaj rastja, in pri maksimalno 20 stopinjah Celzija,« je povedala in priznala, da jo sama skala ne zanima toliko. »Razen ko oblečem samovarovalni komplet in postanem koza. To je pa svojevrsten užitek. In drugačna utrujenost.«

Šest dni odrezani od sveta

Preden je sedla na letalo in poletela v daljno Indijo, je v družbi prijateljice Line odpotovala v Italijo. »Greva hodit, kaj dobrega pojest in spit kozarec vina, sva si prvič zamislili lani in si res privoščili šest dni pohodov po Cinque Terre, letos pa enak program in časovnico po Madeiri. To je videti tako, da prehodiš med 10 in 15 kilometri na dan, preostanek dneva uživaš,« je povedala in dodala, da se v naslednjem letu spogledujeta z divjo Santa Barbaro na Sardiniji. »Ampak je vmes zdaj čisto naključno padla še Indija. Kar se je v vseh pogledih izšlo zelo dobro.«

Odločitev za Indijo je padla v desetih minutah, po telefonskem klicu prijateljice. »Na neko četrtkovo popoldne. 'Vzameva, kar Shappa ponuja v svojem programu konec julija? Pa kar greva?' Čisto slučajno je bila to ravno Indija. Kar daleč,« pove o spontani odločitvi za novo dogodivščino v povsem novem svetu, kjer se je že prvi dan naučila sprejeti to, na kar ne moreš vplivati. »Na zamude letal, recimo. Te so nam ukradle tri polne dni načrtovanih aktivnosti. Nekatere smo morali tudi odpovedati. Občasno sem morala odganjati misel, da če se zdaj odločim, da ne bi bila več tukaj, nimam osnovne možnosti, da odidem domov. Zelo sem se morala kontrolirati, da nisem razmišljala o temnih poteh usode,« pove in doda, da so bili na trekingu vendarle polnih šest dni popolnoma odrezani od sveta. »Jaz prvič v življenju tudi od družine in prijateljev. Še dobro, da so bili dnevi od jutra do večera popolnoma natrpani, da so misli ostajale svetle in zvedave.«

Ločnica med življenjem in smrtjo

Indija te posesa, je bila prva misel o deželi, ki se te, kot je priznala, dotakne. »Zelo se te. Vidiš, kako v tej deželi ne obstaja sterilna ločnica med življenjem in smrtjo. Bedo in bliščem. Vseprisotna sta oba. Toliko nasprotij lahko srečaš že, če samo prečkaš cesto. Na eni od stavb v New Delhiju sta bila nameščena dva smetnjaka za ločevanje odpadkov. Okrog in okrog pa gore smeti. Kot da bi jih metali kar čez balkone. Kakšno ločevanje, lepo vas prosim. Ali pa prometni znak, na katerem piše, da rdeča luč na semaforju ne pomeni, da zmanjšaj hitrost, ampak da ustavi. Vodnik nas je prepričal, da so Indijci fenomenalni vozniki. Res so. Stoodstotno so skoncentrirani na promet. Ne na prometne znake. In nikomur se nič ne zgodi. Mislim, še zdaj ne dojamem, da v tem mestu živi kar 33 milijonov ljudi.«

Kljub temu da je bil vsak trenutek poti sprejet z odprtimi očmi in občuten z vsemi čutili, nama je v pogovoru uspelo izluščiti nekaj nepozabnih utrinkov. »Great Lakes Trek Kashmir velja za enega najlepših v Indiji. Pravijo mu nebesa na zemlji. Ves čas te obkrožajo himalajski pettisočaki. Verjetno tudi višji. Kaj pa vem. Mi smo hodili prek prelazov, najvišji je bil na 4200 metrih, in skozi pet različnih dolin. Vsega skupaj malo več kot 70 kilometrov. Višinskih metrov pa več kot tisoč štiristo na dan nismo prehodili. Dobro je, da si za tak treking fizično pripravljen, ker nimaš možnosti izhoda, in da dobro prenašaš vročino.«

Na vprašanje, ali se bo v Indijo še vrnila ali se bo raje držala Evrope, avanturistka iskreno prizna, da ostaja doma, a da bo njen korak hodil in plezal vedno višje. »Do tam, kjer letajo metulji in čebele. Pa vsekakor v Evropi. Slišala sem, da imajo v Dolomitih krasne ferate. Dolge. Končno bi lahko šla preverit.«

Tik preden smo se poslovili, Betka Šuhel Mikolič poskoči in na hitro doda: »Nisem povedala, kako čudovito, prečudovito je jezero Nagin v Srinagarju, kjer smo tri noči prespali na hišnem čolnu. Koketirali smo z odpirajočimi se lotosovimi cvetovi še pred sončnim vzhodom. In to preden nas je enajst avanturistov agencije Shappa odneslo v višave. Brez pitne vode. Elektrike. Signala.«