Septembra Veliko planino zapuščajo krave, pastirji in pastirice, prizori tega čudovitega koščka naše neokrnjene narave pa ostajajo na platnih slikarjev, ki so se letos tam zbrali na 12. mednarodnem bienalu. Nevsakdanje prizore in perspektive, ki so jih zajeli, so prejšnji teden predstavili na razstavi likovnih del v kamniški občinski stavbi. Obiskovalcem so tako na ogled dela, ki jih je med 22. in 24. avgustom ustvarjalo 18 slikarjev.
Sodelujoči na razstavi
Pod okriljem kulturno-umetniškega društva Toneta Kranjca iz Kamnika je ustvarjalo 18 umetnikov: Mustafa Faljić (BiH), Anton Buzeti, Bagrat Arazyan, Pavle Ščurk, Janez Kovačič, Vinko Železnikar, Vinko Bogataj, Mojca Vilar, Vanja Repič, Lojze Adamlje, Miro Švigelj, Mišo Kokovnik, Jože Potokar, Zdravko Dolinšek, Dušan Štrajhar, Stane Balantič, Štefan Jež, Robert Uranič in Dušan Sterle.
Še preden so se zbrali v Črnuškem domu na Mali planini, so se v svojih razmišljanjih med sabo spraševali, kako začeti svoje likovno delo. »Vemo, da je ustvariti resno delo na platnu v dveh dnevih zelo zahtevna naloga, in tega smo se vsi zavedali, a se nismo bali izziva,« je dejal akademski slikar in pedagog Lojze Adamlje. »Če gledam na Veliko in Malo planino z občudovanjem, si lahko pričaram leta, ko je arhitekt Vlasto Kopač hodil na to območje, ki je bilo med drugo svetovno vojno požgano in opustošeno, ter Veliko planino postavil v prostor in s tem dosegel, da je danes zaščitena kot krajinski park. S skodlami krite bajte so pribežališče obiskovalcev in tudi romarjev, ki pridejo v začetku avgusta na romarsko pot do cerkvice Marije Snežne, ta tudi navzven izkazuje podobo, ki sodi v krajinski park. Številne je ta prispodoba navdihnila,« je povedal na odprtju razstave. Kot je dodal, tamkajšnja likovna kolonija povzema zgodbo slikarskega realizma, ki je v evropski prostor vstopil v 19. stoletju, in to prakso so Slovenci z odprtimi rokami sprejeli.
V sredini 20. stoletja, ko se je pojavila abstraktna likovna umetnost, so se po Sloveniji začele odpirati likovne kolonije in v svoje jedro pritegnile slikarje, ki se niso »okužili« z abstraktnim, ampak so ostali realisti, nam je razložil. Moč Velike planine povzema zgodbo slikarskega realizma, ki je dosegel neverjeten razmah in širino. »Lahko rečem, da slikarska kolonija na Veliki planini odgovarja na zahteve kvalitete in razstava likovnih del to tudi dokazuje,« je sklenil Lojze Adamlje. Za preplet misli in besed je na odprtju poskrbel Tone Ftičar, za glasbeno spremljavo pa Simon Skalar, ki nas je na Veliko planino popeljal skozi svojo simfonijo, posvečeno Kamniškim planinam.
Slikarstvo na Kamniškem ima bogato zgodovino, tu so ustvarjali (in še vedno ustvarjajo) številni akademsko izobraženi likovni ustvarjalci. Tudi v okviru kulturno-umetniškega društva Toneta Kranjca, ki letos praznuje 25 let delovanja in je tudi organizator bienala.
Slikarstvo na Kamniškem ima bogato zgodovino, tu so ustvarjali (in še vedno ustvarjajo) številni akademsko izobraženi likovni ustvarjalci. Tudi v okviru kulturno-umetniškega društva Toneta Kranjca, ki letos praznuje 25 let delovanja in je med drugim organizator bienala. Njegov predsednik Dušan Štrajhar, ki je gonilna sila tega dogodka, pravi, da je to kar velik zalogaj tudi z organizacijskega vidika, zato se zahvaljuje vsem, ki so k temu pripomogli. Člani likovnega društva Toneta Kranjca so tokrat povabili slikarske kolege v svoje kraje, večkrat pa so tudi sami povabljeni drugam, na primer v kolonijo v Bosno in na različne konce Slovenije. Veseli so, da se dobijo skupaj in ugotovijo, da se kakšnemu mlajšemu ustvarjalcu tudi uspe prebiti med priznane slikarje, četudi je to v teh časih težko. A v Kamniku so nekateri vrhunski mladi avtorji, ki so že prepoznavni. Nasploh je to mesto že od nekdaj naklonjeno likovnemu ustvarjanju.
Dušan Štrajhar, predsednik KUD Toneta Kranjca in gonilna organizacijska sila bienala. / Foto: MČ
Dušan Štrajhar, ki slika že od leta 1973, se spominja prve likovne kolonije na Zelenem robu na Veliki planini. Tedaj se je zbralo nekaj članov domačega društva, ki so slikali in se tudi poveselili, nato pa se jim je utrnila ideja, da bi medse povabili še likovne ustvarjalce z drugih koncev Slovenije. Tako se jih je na bienalih zbralo kar veliko, celo preveč, da bi organizacijsko zmogli zalogaj.
Slikarska platna so kmalu zaživela s podobami čudovite narave. / Foto: JJ
Slikarji so prepričani, da so namen dosegli. Navdihnil jih je prostor, saj je na Veliki planini ustvarjalna energija, ki niti po vseh teh letih ne popušča, udeleženci pa so veseli, da odidejo zadovoljni in z željo, da se ponovno snidejo. Tovrstna druženja so namreč lepa priložnost za izmenjavo slikarskih idej, pa tudi za lepa poznanstva, ki se ohranjajo še dolga leta.
