Kakor se je Martin Luther King mlajši, o atentatu na katerega smo poročali v prejšnji številki, boril za pravice temnopolte skupnosti, se je Harvey Milk boril za pravice istospolno usmerjenih, homoseksualcev oziroma gejev. Zaradi »nevzornega« obnašanja in preveč intimnih prijateljstev z nekaj drugimi vojaki so ga v mladosti odpustili iz vojske, kar mu je dalo le nov zalet na poti do sprememb ameriške družbe in politike. Leta 1977 je že četrtič kandidiral za mestni svet San Francisca, takrat najbolj liberalnega mesta v ZDA, in uspelo mu je. Postal je prvi deklarirani gej, ki so ga v ZDA izvolili na javno funkcijo. V začetku leta 1978 je postal član mestnega odbora nadzornikov, konec novembra istega leta pa ga je (skupaj z županom Georgeem Mosconejem) ubil drug član mestnega odbora nadzornikov Dan White. Milk je bil star 48 let, Moscone leto več.
Skrival, da je gej
Harvey Milk se je v družini priseljencev iz Litve rodil maja 1930 v newyorški soseski Woodmere. Drugi otroci so ga dražili zaradi štrlečih ušes, izstopajočega nosu in ogromnih stopal, a se je na njihove pripombe odzival s humorjem in postal nekakšen razredni klovn. Rad je igral ameriški nogomet, to strast pa je z leti prekosila le še ljubezen do opere. Študiral je matematiko in postal učitelj. Da je istospolno usmerjen, je vedel že od nekdaj, a je to skrival pred drugimi. »Nihče ni pomislil, da je gej. Bil je, kot smo temu takrat rekli, čisto moški moški,« se je kasneje spominjal njegov sošolec s fakultete. Pridružil se je mornarici, kjer je državi najprej služil kot potapljač, potem pa kot inštruktor potapljanja. Leta 1955 so ga prisilili k sprejemu odpusta iz vojske, saj bi se v nasprotnem zaradi homoseksualnosti znašel pred vojaškim sodiščem. Začel je poučevati matematiko na javni osnovni šoli na Long Islandu, imel je prvo dolgotrajno, šest let trajajočo zvezo, partnerja pa je skrival tako pred družino kot pred sodelavci.
Ko je bil znova samski, je razmišljal, da bi se preselil na toplo v Miami in bi se poročil s prijateljico lezbijko, s čimer bi oba zadostila družbenim pričakovanjem in imela mir, obenem pa bi lahko počela, kar bi želela. Vseeno je še nekaj let ostal v New Yorku, nato pa se je leta 1969 z novim partnerjem Jackom Galenom McKinleyjem preselil v San Francisco, takratno »prestolnico gejev« v ZDA. Tam je namreč pristalo ogromno moških, ki so jih zaradi homoseksualnosti vrgli iz vojske. Milk si je našel službo v nekem investicijskem podjetju, iz katerega so ga odpustili, ko si na ukaz ni hotel postriči dolgih las (te si je začel puščati dolge v odziv na spremembe politične klime v državi, odtlej pa je postajal vse manj konservativen in vse bolj »hipijevski«). Menda je bil srečnejši kot kadar koli prej. Na ulici Castro je leta 1973 odprl trgovino s fotografsko opremo. In to mu je spremenilo življenje.
Umora v mestni hiši
Tiste čase so bili homoseksualci tarče policijskega pregona in konservativnih oblasti San Francisca – leta 1971 so zaradi seksa v parkih aretirali kar 2800 homoseksualcev (v New Yorku istega leta le 63), zaradi kršenja morale pa so vse avtomatično vpisali na seznam spolnih prestopnikov. Z leti se je stanje začelo izboljševati, organizacije so se začele boriti za pravice istospolno usmerjenih in počasi jim je uspevalo uvesti spremembe. Nekje v istem času pa je Milk vse težje prenašal lokalne politične veljake in leta 1973 se je odločil, da bo vstopil v politiko.
Čeprav je bila njegova neizkušenost sprva zelo vidna, ga je neka novinarka že ob vstopu na politični parket označila za rojenega politika. Bil je spreten in netipičen govorec, s čimer se je priljubil ljudem. Bil je priljubljen in stvari je hitro urejal, tudi spremembe na bolje. Kmalu si je prislužil naziv župana ulice oziroma soseske Castro. Med starejšimi, domorodci na ulici ter prišleki (geji) v soseski je postajalo vse bolj napeto. Ko se je resno vrgel v boj za mesto nadzornika, si je postrigel dolge lase, se odrekel marihuani in se zaobljubil, da ne bo nikoli več prestopil praga kopališča za geje. Dobil je podporo sindikatov, gasilcev in lokalnih gradbenikov. Leta 1975 je George Moscone postal župan San Francisca, na čelo policije pa je postavil svobodomiselnega Charlesa Gaina, ki je gejem široko odprl vrata policije. S tem sta se oba zamerila mnogim, zlasti policistom, ki naj bi ju imeli za izdajalca. Milk je bil v tistem času tudi vse bolj prepoznaven vodja (lokalne) skupnosti istospolno usmerjenih.
»Hočemo, da geji predstavljajo geje. Nadoknaditi moramo na stotine let pregona. Moramo jim dati upanje!« je svojo populistično filozofijo Milk razkril za časnik The New York Times. Zavzemal se je tudi za cenejše varstvo za otroke, brezplačen javni prevoz … Novembra 1977 so ga izvolili v mestni svet. In več ko se je pojavljal v javnosti, več groženj s smrtjo je dobival. V odbor nadzornikov so bili takrat prvič izvoljeni tudi mama samohranilka, Američan kitajskih korenin, temnopolta ženska, skupini pa se je pridružil tudi bivši policist in gasilec Dan White. Tradicionalist in konservativec po srcu in duši. Milk se mu je prvič zameril že kmalu, ko je glasoval za postavitev pediatrične klinike za psihiatrijo, White pa je bil zelo proti. Tega mu ni nikoli odpustil. Deset mesecev po nastopu mandata se je Dan White zaradi prenizke plače, s katero naj ne bi mogel vzdrževati družine, položaju odpovedal, a si je že nekaj dni kasneje premislil. Najprej je bilo videti, da ga bo župan vzel nazaj, a ga ni. Odločil se je za nekoga drugega, ime naslednika pa naj bi razglasil 27. novembra 1978. Pol ure pred tiskovno konferenco se je Whitu uspelo v mestno hišo pretihotapiti skozi kletno okno, s čimer se je izognil detektorjem kovine. Šel je naravnost v županovo pisarno, od koder so se najprej slišali kriki, potem pa streli. White je župana Mosconeja ustrelil v ramo in prsi ter dvakrat v glavo. Zatekel se je v svojo pisarno, svoj revolver iz policijskih časov napolnil s kroglami z votlo konico in se odpravil poiskat Milka. Prosil ga je, naj za trenutek stopi z njim, potem pa ga je petkrat ustrelil, od tega dvakrat v glavo. White je pobegnil, a je že v eni uri iz bližnje restavracije poklical ženo. Dobila sta se v lokalni cerkvi, potem pa se je predal policiji. Pogrebov Milka in župana Mosconeja se je udeležilo na tisoče žalujočih.
Pojedel preveč slabe hrane – in moril
Dana Whita so obtožili dveh umorov, varščino pa zavrnili. Grozila mu je smrtna kazen. Dvaintridesetletnik je veljal za priljubljenega, delavnega, prijaznega mladeniča, ki bi teden dni kasneje moral prejeti medaljo poguma. Nekaj mesecev prej je namreč iz goreče, 17-nadstropne stavbe požrtvovalno rešil žensko in otroka. Junak torej. »Z Milkom sta imela veliko skupnega,« je njun sprva dober odnos komentiral Whitov pomočnik. Ta se je sfižil po glasovanju za postavitev psihiatrične klinike za težavne otroke. White mu je tako zameril, da sploh ni govoril z njim. »Bil je impulziven, neverjetno tekmovalen, že skoraj obseden. Ni znal izgubljati,« ga je opisal znanec. Bil je samovšečen in nastrojen zoper istospolno usmerjene, čeravno je v javnosti to zanikal in trdil, da podpira enakost za vse. Hitro je postal užaljen, bil je trmast in hitro je zameril, odpustil pa ni. »Milk in Moscone sta zanj predstavljala vse, kar je narobe s svetom,« se je kasneje spominjal njegov pomočnik.
White je umora priznal, a se zanju ni kesal. V dneh v priporu je menda postal čustven le med telefonskim pogovorom z mamo. Mnogi so ga v dejanju podpirali, na svoji strani je imel tudi večji del policije. Povečini je šlo za potomce irskih priseljencev, velike nasprotnike istospolnih. Naklonjenosti do dvojnega morilca niso skrivali. V javnosti so celo nosili majice z napisom »Izpustite Dana Whita«. White je imel srečo tudi s poroto, saj so bili v njej pretežno belopolti katoliki, torej kleni konservativni Američani. Med posnetkom Whitovega priznanja so nekateri jokali. (Izkazalo se je, da ga je zaslišal prijatelj iz otroštva, ki se mu je ob koncu pogovora celo zahvalil za iskrenost!)
Obramba je vztrajala, da White ni bil odgovoren za svoja dejanja. »Dobri ljudje, ki prihajajo iz dobrih družin, ljudi pač ne ubijajo hladnokrvno,« je dejal njegov odvetnik. Zaradi »manipulativne« politike mestnega sveta je bilo njegovo duševno zdravje na psu, bil je razočaran, kaplja čez rob pa je bila odločitev, da položaja, s katerega je odstopil, ne bo dobil nazaj. In ne samo to – v groznem duševnem stanju naj bi bil tudi zaradi velike količine slabe, hitre hrane (junk food), ki jo je pojedel večer pred atentatoma. Čeprav ni bilo nobenega dokaza o zgodovini kakršne koli duševne bolezni, tožilstvo pa tudi ni predstavilo nobenega drugega motiva (kot denimo maščevanje), je porota njegovi zgodbi verjela. Ni ga spoznala za krivega umorov, temveč nenamernih ubojev. Obsodili so ga na sedem let in osem mesecev zapora. Ob razglasitvi sodbe je White jokal, policisti na ulicah pa so se veselili. Mnogi drugi so bili nad odločitvijo ogorčeni, zahtevali so pravico za žrtvi, nenadzorovana množica je po ulicah zažigala policijske avtomobile in zabojnike za smeti. Na vprašanje, kaj jih žene v uničevanje mesta, je eden od izgrednikov dejal: »Povejte ljudem, da smo pojedli malo preveč sladkarij in hitre hrane. Zato se to dogaja.« White je za dvojni umor v zaporu preživel le nekaj več kot pet let, leto in pol zatem pa so ga našli mrtvega v avtu v ženini garaži. Samomor je storil pri 39 letih. Po navedbah odvetnika zato, ker je izgubil družino, in zaradi vsega, kar je storil.
