Malcolm X, o atentatu na katerega smo pisali v prejšnjem članku, je bil na začetku svoje politične poti kritičen tudi do gibanja za državljanske pravice. V tem času je enega najbolj znanih borcev, Martina Luthra Kinga ml., označil za bedaka, druge vidnejše predstavnike pa za marionete belcev. Slabo leto pred njegovo nasilno smrtjo sta se s Kingom bežno srečala v Washingtonu, ko sta se oba udeležila razprave o novem zakonu o državljanskih pravicah. Nastala je edina fotografija, na kateri sta oba. Le nekaj mesecev kasneje, bilo je marca 1965, je Malcolm X v New Yorku umrl pod streli atentatorjev. »Malcolm X je bil produkt sovraštva in nasilja, vloženega v uničenje temnopoltega dela našega naroda. V mladosti ni imel upanja, takrat tudi ni bilo pridig, izobraževanja, gibanja za pravice, kar le kaže na njegovo veličino, globino in integriteto, zaradi katerih se je nenehno obračal k veri, da bi tako našel pomen življenja in usodo. Svet je zdaj prikrajšan za morebitnega velikega voditelja,« je King po njegovi smrti zapisal v svoji tedenski kolumni za časnik New York Amsterdam News. Vdovi Betty Shabazz pa je v sožalju sporočil, kako šokiran je ob njegovi tragični smrti in čeravno se nista vedno strinjala pri pristopih k reševanju problema, ga je vendarle globoko spoštoval. Tri leta kasneje, 4. aprila 1968, je v Memphisu pod streli atentatorja umrl tudi sam. Star je bil 39 let.
Zagovarjal miren boj brez nasilja
Tako oče kot ded sta bila duhovnika, pastorja oziroma pridigarja v baptistični cerkvi Ebenezer v Atlanti v ameriški zvezni državi Georgia, zato je bilo skoraj samoumevno, da bo to postal tudi Martin Luther King ml. Po šolanju na kolidžu Morehouse, v teološkem semenišču Crozer in na bostonski univerzi se je pridružil očetu na prižnici. Da je bil nadarjen govorec, je bilo jasno že ob njegovih zgodnejših pridigah. Tu je izsek iz ene iz leta 1954: »Dolžina življenja ni njegovo trajanje niti njegova dolgoživost. Prej kot to je potisk življenja naprej, k njegovim osebnim ciljem in ambicijam. Širina življenja je zunanja skrb za dobrobit drugih. Višina življenja je seganje navzgor proti Bogu. To so tri razsežnosti življenja. Če niso povezane in usklajene, je življenje nepopolno.« Martin Luther King ml. je že takrat uspeval na vseh treh stopnjah: bil je priljubljen in nadarjen pastor, ki je del življenja posvetil Bogu in se razdajal tudi za druge. Poročen je bil s Coretto Scott, s katero sta imela štiri otroke.
Njegovo življenje, kakor tudi številnih drugih, se je začelo spreminjati leta 1955 ob aretaciji Rose Parks. Ker belcu ni odstopila sedeža v zadnjem delu avtobusa, sicer namenjenem temnopoltim, s čimer se je uprla rasnemu razločevanju, so jo zaradi kršenja javnega reda in miru aretirali. To je spodbudilo vsesplošni bojkot avtobusov v Montgomeryju v Alabami, saj so temnopolti na delo raje šli peš ali kako drugače. Takrat 26-letni častiti Martin Luther King ml. se je znašel na čelu združenja za izboljšave in tako tudi v vlogi vodje protestov. Njegov boj za državljanske pravice se je tu šele začel, sodeloval je tudi z militantno Nacijo islama in Malcolmom X, a je sam zagovarjal miroljubne, nenasilne rešitve, sčasoma pa dosegel velike spremembe na področju pravic temnopoltih, med drugim zagotovitev volilne pravice. »Vaši sili, s katero nam prizadevate trpljenje, bomo kljubovali s svojo močjo, s katero to trpljenje lahko zdržimo. Vaše fizično nasilje bomo prestrezali z močjo duše. Počnite z nami, kar vas je volja, mi pa vas bomo še naprej ljubili …« je sporočal nasprotnikom, leta 1964 pa je prejel Nobelovo nagrado za mir. S kombinacijo Jezusovega sporočila o ljubezni do sovražnikov in gandijevske metode nenasilnega odpora kot sredstva za doseganje socialne pravičnosti v družbi si je oboževalce nabiral tako med temnopoltimi kot belopoltimi. Malo manj rade so ga imele ameriške oblasti, ki so z različnimi prijemi poskušale onečastiti njegovo ime.
Slutil, kaj ga čaka
Bolj ko je bil znan, več groženj s smrtjo je dobival. Leta 1958 je preživel napad z nožem. »Če bi takrat le kihnil, bi verjetno umrl,« je večkrat povedal o hudih, skoraj usodnih poškodbah. Nevarnosti, ki so mu pretile, je sprejel, v pridige pa je začel vključevati tudi filozofijo, da tudi nasilna smrt nekoga ne bo ustavila boja za pravice. Ob atentatu na predsednika Johna F. Kennedyja leta 1963 je rekel ženi: »To se bo zgodilo tudi meni. Pravim ti, živimo v bolni družbi.« Nekaj tednov pred smrtjo je odpotoval v Memphis v podporo stavkajočim delavcem. V državi so temnopoltim takrat za isto delo še vedno plačevali znatno manj kot belopoltim. Prepovedali so jim tudi druge pravice. V Memphisu mu je uspelo imeti še govor, ki se je zapisal v zgodovino: »Samo božjo voljo hočem izpolniti. In Bog mi je dovolil, da se povzpnem na goro. Ozrl sem se naokoli, pogledal čez njo in videl obljubljeno deželo. Morda ne bom prišel tja skupaj z vami. Toda želim, da nocoj veste, da bomo mi kot ljudstvo prišli v obljubljeno deželo. In nocoj sem srečen. Nič me ne skrbi. Ne bojim se nikogar. Moje oči so videle slavo božjega prihoda.«
Dan kasneje, bilo je 4. aprila 1968, je Martin Luther King ml. v motelu Lorraine stanoval v sobi 306, ki so jo zaradi njegovih pogostih obiskov že takrat poimenovali Kingova suita. Ko je okoli šeste ure zvečer priletel usodni strel, se je King s hodnika na balkonu pogovarjal s častitim Jessejem Jacksonom. Ustreljen je bil v obraz, zgrudil se je. V bolnišnici so ga poskušali rešiti, a je uro po atentatu umrl. Obdukcija je kasneje pokazala, da je imel pri 39 letih srce 60-letnika, kar naj bi bila posledica silovitega stresa 13-letnega boja za državljanske pravice. Domnevnega atentatorja Jamesa Earla Raya, pobeglega zapornika, ki naj bi streljal iz nekakšnega samskega doma nasproti motela, so po dveh mesecih na begu junija prijeli na londonskem letališču Heathrow. Marca 1969 je priznal umor, obsojen je bil na 99 let zapora, priznanje pa je kasneje umaknil, a do novega sojenja ni prišlo. Leta 1998 je umrl v zaporu.
Zarota, v kateri je sodelovala vlada?
Kingova družina in številni njegovi oboževalci so bili prepričani, da so bili v njegovo smrt vpleteni ameriška vlada, FBI, Cia, mafija in lokalna policija, obsojeni atentator Ray pa da je bil le grešni kozel. V Odboru ZDA za atentate (HSCA) so že leta 1979 zaključili, da bi bila takšna zarota povsem možna, četrt stoletja po atentatu pa jo je prvič na televiziji javno potrdil Loyd Jowers, lastnik restavracije blizu motela Lorraine. Zatrdil je, da je bil del teorije zarote in da Ray ni bil edini odgovoren za Kingovo smrt. Naštel je tri domnevne pomagače, med katerimi je bil tudi lokalni policisti, poročnik Earl Clark, ki naj bi dejansko ustrelil Kinga. Kingova družina je leta 1999 zoper njega vložila civilno tožbo, porota pa je bila soglasna, da je za atentatom stalo več ljudi in ameriška vlada. Tožnikom so namenili simboličnih sto dolarjev odškodnine, saj je družina vztrajala, da so se v tožbo podali zaradi resnice, ne denarja.
Za konec pa še to – po moževi smrti je njegova žena prejela ogromno telegramov. Tudi od mame Leeja Harveyja Oswalda, atentatorja na predsednika Johna F. Kennedyja. Oswalda so dan kasneje ustrelili. Coretta King je dejala, da se je je to sožalje najbolj dotaknilo.
