Četudi december slovi po čudežih, si tega, da bo prišla točno, nisem obetala. Zato sem s sabo vzela knjigo. In rokavice. Ko je prispela limonada, sem odprla knjigo.

[»Ne zmorem več in na meji sem, da naredim kakšno neumnost. V ta odnos sem vložila vse, kar sem lahko. Vse je postalo tako prekleto mimobežno, kot da sva drug drugemu samo še prisotnost, ki je navidezno manj prazna, kot če bi se razšla. Edini izgovor, ki ga imava, da se ne razideva, je najina hči. Vsi poskusi pogovorov odtavajo v črno luknjo, iz katere ni povratka. Preprosto ga razjezijo ali užalijo. Že vrsto let se nikamor ne premakneva. Včasih sva se vsaj še dala dol ob kakšnem konfliktu, zdaj pa niti tega ne. Po 13 letih, odkar sva skupaj, preprosto nisem več ista oseba, kot sem bila. On pa je še vedno tak, kot je bil, ko sva se spoznala. Enako razmišlja, še oblači se enako in od mene si želi, da bi bila enaka, kot sem bila, ko sva se spoznala. Včasih ga ne prenesem več. Hkrati pa ga imam še vedno rada. V vsem tem kaosu občutkov, o katerih se z njim sploh ne morem pogovarjati, se počutim nevidno, ničvredno in zelo osamljeno. Povrhu vsega pa imamo v sredo službeno zabavo in tam bo tudi sodelavec, ki že nekaj časa precej brezsramno flirta z mano, in strah me je …« ]

V robček se je useknila tako glasno kot kakšen starejši gospod, ki za to opravilo še vedno uporabi robec iz blaga s črtnim vzorcem, in šele takrat sem se zavedla, da knjige sploh ne berem, temveč na uho vlečem pogovor izza sosednje mize. Vem, ne spodobi se, ampak ker sem se z njo v nekaj delih zgoraj povzetega prisluha poistovetila, je bil to že skoraj naravni refleks sočutja.

December ne slovi samo po čudežih, je tudi mesec – statistika pač govori sama zase – ko se zgodi največ skokov čez plot. Iluzija neobremenjene svobode, priložnostne skušnjave, nemali broj opojev v tekočem stanju so recept za impulzivne odločitve, ki se izpiše sam od sebe. Službene zabave so mnogokrat popolna kulisa za tisti pobeg – prostor zunaj vsakdanje odgovornosti, v katerem se hitro najde izhod od vsega, kar bremeni.

A nezvestoba ni nikoli posledica zunanjih okoliščin. Je simptom. Kot je simptom današnje družbe odtujenost, ki se je globoko zajedla tudi v naše najbolj intimne odnose. Ko partnerja ne zmoreta več komunicirati, ko čustvena bližina izgine, prepletanje teles pod rjuhami postane privid daljnega spomina, ko se rutina spremeni v breme, postane odnos skrhan. Statistika kaže, da moški pogosteje varajo iz spolne nepotešenosti, ženske pa zaradi čustvene oddaljenosti. V obeh primerih je osnovna težava ta, da eden od partnerjev ne dobi tistega, kar potrebuje. To niso zgolj abstraktni in zlajnani podatki, s katerim bi lažje s prstom kazali na »krivca« ali ga iskali, ampak zgodbe, ki se odvijajo v vsakdanjem življenju.

Le kako se bo odvila njena zgodba, se sprašujem. Bosta zmogla zagristi v odtujenost in znova zgraditi temelje svojega odnosa? Se spopasti s strahom pred ranljivostjo. Bosta zmogla vsak svojo lastno introspekcijo, se bosta soočila s svojimi travmami, negotovostmi in vzorci ter nehala delovati iz obrambnih mehanizmov, ki so med njima zgradili več zidov kot mostov? Bosta poiskala pomoč? Morda bosta ostala skupaj, v praznini, ker jima bo to narekovalo okolje, ker je pač treba potrpeti v imenu ohranjanja družine? Le kaj se bo zgodilo na zabavi, na katero odhaja?

Morda pa samo še nismo dojeli genialne pretkanosti narave, ki nas v trenutkih nerazsodnosti, oplemenitene z alkoholom, ali takrat, ko se zaljubimo, preplavi s prefinjeno mešanico natančno odmerjenih hormonov, nam zamegli presojo, na nos natakne rožnata očala s spoliranimi stekelci in preoblikuje realnost v nam všečno podobo, ki zapolni našo praznino.

A kaj se zgodi, ko očala pospravimo v etui?

Še vedno čakam in v knjigi*, h kateri se je po mnogih letih vedno lepo vrniti, preberem: »Človek nikoli ne ve, kdaj mu bo življenje nevede podarilo priložnost, ki jo lahko izkoristi ali zavrže, in nikoli več ne bo enako.«

*Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja