Korak stran od aktualnih dogajanj in političnih zgodb je treba zapisati, da je sloves Ribnice skozi desetletja in v različne prostore popeljala njena večstoletna neprekinjena tradicija izdelovanja suhe robe. Z zgodovino in sedanjostjo rokodelstva, tako suhorobarstva kot lončarstva, se je v središču mesta mogoče spoznavati v Rokodelskem centru Ribnica. V dinamičnem središču, kjer skrbijo za ohranjanje in razvijanje kulturne dediščine ter njeno povezovanje s sodobnim ustvarjanjem in preučevanjem, je na ogled stalna razstava Suhorobarstvo & lončarstvo, ki je dobitnica Valvazorjeve nagrade za enkratne dosežke v muzealstvu za leto 2022. V nedeljo, 1. septembra, pa je potekal tudi 47. Ribniški sejem, ki vsako leto središče mesta spremeni v živahno sejemsko središče, kjer sodeluje več kot 350 razstavljavcev in prireditev obišče več kot 30.000 ljudi.
Mogočno svetišče so zgradili zgolj v dveh letih (1866–1868). Kar je bila že tretja, če ne celo četrta cerkev na tem mestu, je o zgodovini mikrolokacije povedal župnik Anton Berčan. V zapisih je ohranjeno, da je bila prvotna ribniška cerkev zgrajena vsaj okoli leta 1000. Zdajšnje svetišče, ki ima za zavetnika svetega Štefana, papeža in mučenca, pa so zgradili na pobudo dekana Ignacija Holzapfla, ki je bil tudi pobudnik gradnje ljubljanske gluhonemnice in donator. Ta je slovenskim gluhonemim otrokom omogočila učenje v slovenskem jeziku.
Zaključka nastanka cerkve dekan sicer ni dočakal, zato je njegovo delo nadaljeval dekan Martin Skubic. Je pa ribniška župnijska cerkev med večjimi cerkvami v ljubljanski nadškofiji, saj v dolžino meri 50 metrov, široka je 22 metrov in v prezbiteriju v višino sega več kot 17 metrov ter v ladji 20 metrov, je cerkev tudi v številkah predstavil župnik Berčan.
Plečnikovi zvoniki v povojni obnovi
Ena od posebnosti cerkve svetega Štefana v Ribnici je zagotovo, da je zvonika zasnoval arhitekturni mojster Jože Plečnik, prav ti tako imenovani ribniški kroni, pa sta hkrati zadnje delo arhitekturnega mojstra. Cerkev je bila ob koncu druge svetovne vojne močno poškodovana, med bombardiranjem je pogorela streha in uničeni sta bili tudi obe zvonikovi kapi. Poslikave pa je, kolikor jih niso uničile krogle, načenjala vlaga. Streho so po koncu vojne za silo obnovili, celovita prenova cerkve je nato stekla šele leta 1949. Najprej so uredili notranjost, zatem sta na vrsto prišla zvonika.
»Zaključki zvonikov, tako kot vsa Plečnikova dela, imajo svoje sporočilo. Postavil je 12 betonskih stebrov, ki ponazarjajo 12 apostolov, na stebre pa je postavil arhitrav (masiven nosilec, op. a.), da je od daleč vse skupaj videti kot nekakšen tempelj. Kot simbole upanja je vključil kroge s sidrom in v sredino umestil steber, ki se dviga iz svetišča kot starozavezni oltar. Iz oltarja raste sonce, v katerem je stiliziran križ iz štirih rib, ki so najstarejši krščanski simbol,« je branje arhitekture predstavil sogovornik.
Od Zajčevih kipov do Groharjeve slike
V notranjosti ribniške cerkve si je mogoče ogledati kar nekaj umetnostnozgodovinskih biserov 19. in 20. stoletja. Na Skubičevo pobudo so cerkev opremili z deli umetnikov, kot sta slikarja Janez Wolf in Matija Koželj. Wolf je s freskami poslikal prezbiterij, njegovo delo pa sta med drugim tudi oltarni sliki na stranskih oltarjih. Za Wolfa je župnik dejal: »Škoda, da je danes premalo poznan in cenjen, saj je začetnik tako imenovanega nazarenskega slikarskega sloga in je bil učitelj Antona Ažbeta ter Janeza in Jurija Šubica.«
Zadnje večje delo v cerkvi za časa dekana Skubica je bilo slikanje prečne ladje leta 1890. To je poslikal že omenjeni Matija Koželj iz Kamnika, pri čemer je bila njegova freska nad spovednico, ki prikazuje srečanje Jezusa in Marije Magdalene v hiši farizeja Simona med bombardiranjem cerkve uničena. Po vojni je po naročilu dekana Alojzija Dobrovoljca isti motiv naslikal Izidor Mole. Sicer pa je Matija Koželj tudi avtor križevega pota.
Glavni oltar krasijo tudi vratca tabernaklja, ki sta jih zasnovala zakonca arhitekt Ivan Vurnik in slikarka ter oblikovalka Helena Vurnik. Vrata v čast »knezu miru« so narejena iz pretopljenih vojaških odlikovanj, v njihovem sklepu je zapis v latinskem jeziku, ki v prevodu pomeni knezu miru v času vojne darujejo hvaležni verniki, zapisana pa je tudi letnica 1915, kar je čas nastanka tega elementa notranje opreme.
