Pripravljal se je vroč ponedeljkov poletni dan in za zidovi najstarejšega samostana na Slovenskem je vladala spokojna tišina. Na lično urejenem vrtu nas je pričakal opat Maksimilijan File in nas mimo križnega hodnika popeljal v veliko, prijetno hladno sobo, kjer smo na stenah opazili grbe, ki so značilni za vsakega opata. Veliko jih je že bilo, kar ni presenetljivo, saj se samostan ponaša z izredno dolgo zgodovino, med katero ni manjkalo pretresov; najhujši je bil, ko so samostan požgali Turki, prelomnica je bila tudi tedaj, ko ga je cesar Jožef II. ukinil, a so se cistercijani, kot se imenuje red menihov, ki tu prebivajo, vedno znova postavil na noge.
Ustanovitev samostana je neposredno povezana z oglejskim patriarhom Pelegrinom I., ki je v želji po ustanovitvi prvega samostana na ozemlju Kranjske od gospodov Višnjegorskih (to so bili bratje Henrik, Ditrih in Majnham) pridobil zemljo za ustanovitev samostana v kraju, imenovanem Sitik, ki je ustrezal cistercijanskim pravilom za lego samostana. Priprave za ustanovitev samostana je pričel že v letu 1132, ko je zasedel svojo stolico v Ogleju. Pred tem namreč na ozemlju Kranjske, ki je spadala v območje Oglejskega patriarhata, ni bilo še nobenega samostana, medtem ko jih je bilo na Koroškem in Štajerskem že precej. Glede ustanovitve samostana se je Pelegrin I. povezal s svojim znancem in prijateljem sv. Bernardom iz Clairvauxa, ki je bil močna oseba in je povzročil vzpon novega reda.
Moli, beri in delaj!
Glede ustanovitve samostana se je ohranila tudi legenda, ki pravi, da so menihi samostan sprva začeli graditi na drugem kraju, vendar se jim je zidovje vsako noč podrlo, tako da so morali vsak dan začeti na novo. Potem pa so nekega dne v bližini uzrli zelenega ptiča, ki je vztrajno prepeval: Sit hic! Sit hic! (latinsko Tu naj bo!). Menihi so ga ubogali in na tistem mestu začeli zidati, zidovje pa se ni več porušilo. Kraj je dobil svoje sedanje ime Stična, vztrajni ptič pa mesto v stiškem grbu.
»Benedikt niti ni imel namena ustanoviti nekega redu, on je ustanovil samostan, kjer je pač sam živel s svojimi somišljeniki, pridruževali so se še drugi in red se je razširil. Sveti Benedikt sam piše, da morajo menihi živeti od dela svojih rok, povzetek njihovega življenja bi lahko strnili v tri besede: moli, beri in delaj. Po tem načelu se ravnamo še danes,« pripoveduje opat Maksimilijan File, od katerega izvemo, da je današnje življenje menihov še vedno precej podobno tistemu v preteklosti.
»Naš dan se začne ob pol petih, ob 5. uri začnemo s skupnimi molitvami, premišljevanjem, potem se nadaljuje z mašo in tam nekje okoli 7.20 ohranjamo tako imenovani jutranji kapitelj, ki je prav značilen za cistercijane v Stični. Dobimo se v kapiteljski dvorani, zmolimo za vse pokojne, ki so tisti dan umrli, potem pa se dogovorimo, kaj bomo tisti dan delali.« In prav delo je tisto, ki trinajst menihov, kolikor jih je trenutno v samostanu, čaka vsak dan.
V samostanu so dobri gospodarji
To, da so cistercijani izredno dobri gospodarji, sicer ni nič novega. Že iz njihove devetstoletne tradicije je razvidno, da so na tem področju naredili izredne premike. Pomembno je k temu prispevala posebna listina ljubezni iz leta 1119. Gre za dokument, ki ureja medsebojne odnose med samostani, najstarejša verzija pa se nahaja med stiškimi rokopisi (hranijo jo v Narodni in univerzitetni knjižnici). Med drugim določa, da morajo vsi opati enkrat na leto priti na generalni kapitelj v matični samostan Citeaux v Burgundiji in ravno to je bilo tisto, kar je dalo cistercijanom krila za gospodarski razvoj. »Tam so se zbrali opati iz celotne Evrope in so si malo izmenjevali stvari. Eden je prinesel seme, drugi krampe, tretji motiko … Že 30 let po tistem, ko je v Evropo prišel fižol, so ga imeli v stiški opatiji. Tudi sadike silvanca so prišle v Nemčijo od tukaj. Prvi plug, ki je zarezal v slovensko zemljo, je bil stiški, ker so ga ravno cistercijanski menihi takrat pripeljali. Ali pa druga stvar, ki se mi zdi za Evropo pomembna, zlasti za tiste, ki smo bolj gurmani – cistercijanski menih iz Španije je iz Ekvadorja prek Mehike v Barcelono pritihotapil kakav in recept za čokolado in prav cistercijani so prvi začeli delati v Evropi čokolado,« našteva zanimivosti opat Maksimilijan File.
Tradicija patra Ašiča
Posebna soba je posvečena dvema najvidnejšima menihoma v 20. stoletju: patru Simonu Ašiču in patru Gabrijelu Humeku. Prvi je Slovencem znan predvsem kot zeliščar, ki se je s svojim delom in knjigami o naravnem zdravljenju z zdravilnimi rastlinami uveljavil kot eden najvidnejših slovenskih zeliščarjev. Na ogled je nekaj njegovih osebnih predmetov in priročna lekarna, njegovo tradicijo pa ohranjajo tudi v samostanskem podjetju Sitik, ki ga sedaj vodi direktor Gregor Rep. Kljub temu da gre čas naprej, je večina zeliščnih pripravkov pokojnega patra Ašiča še vedno zelo priljubljenih. »Prihajajo sicer tudi nove ugotovitve, nove raziskave, druge bolezni ali izzivi sodobnega časa in v tem smislu se malo tudi prilagajamo in tudi na novo razvijamo. So stvari, ki jih Ašič sploh ni poznal, recimo ameriški slamnik je takšna rastlina. Ašič je pri svojih kremah uporabljal še strogo svinjsko mast, danes pa so druge mazilne podlage, ki so bistveno bolj obstojne,« nekatere spremembe omeni Gregor Rep.
Vodi jih opat
Sveti Benedikt v šestem stoletju omenja štiri glavne vrste menihov, od katerih nekatere hvali, druge pa graja, češ da bolj strežejo sebi, kot služijo Bogu. Kot najboljšo obliko meniškega življenja v svojem času oceni cenobite – menihe, ki živijo v samostanu, so torej oblikovali neko skupnost, živijo po določenem pravilu in imajo za voditelja predstojnika. Cistercijani spadajo v vrsto cenobitov. Cistercijansko meniško skupnost vodi predstojnik in se imenuje opat. »Opatije so meniški samostani, kjer živijo menihi in ki imajo predstojnika – opata. V cerkvenem pogledu uživamo sorazmerno veliko samostojnost, saj ne sodimo pod vpliv nobenega od škofov, razen kolikor pač opravljamo neko pastoralno delo. Medtem ko je samo življenje, ureditev, poslanstvo opatije takšno, da smo popolnoma samostojni. Ko vstopiš v opatijo, narediš zaobljubo stalnosti in potem pripadaš tisti opatiji in prehoda med opatijami ni,« razloži ureditev opat Maksimilijan File.
Vse, ki bi jih radi obiskali ali stopili z njimi v stik, pa prosijo, da jih razumete, da to ni vedno mogoče. Samostan ima namreč svoj življenjski ritem, tako da v času molitev ter drugih skupnih opravil, ob nedeljah in cerkvenih praznikih niso vedno in vsi na razpolago, lahko pa se jim vedno pridružite pri molitvi v baziliki Žalostne Matere Božje. Ponosni so tudi na dogodek z dolgo tradicijo, imenovan Stična mladih, sicer pa opat pohvali še odlično sodelovanje med različnimi dejavnostmi v občini.
