Kakšna je zgodovina vašega ansambla?

Prvi orkester je imel moj ded, po njem moj oče in nato jaz. Igrati sem začel pri sedmih letih, pri enajstih sem se že pridružil orkestru svojega očeta, ko sem leta 1990 prišel iz vojske, pa sem ga tudi prevzel in z njim leta 1994 osvojil zlato trobento na festivalu v Guči. V tistem obdobju smo tudi sodelovali v filmih, kot sta Zona Zamfirova in Rop tretjega rajha. Obstaja pa tudi orkester, ki ga v Nemčiji vodi moj sin.

Ali med vašimi rojaki obstaja kdo, ki nima posluha ali smisla za ritem?

Ne, takega zagotovo ni. Vsaj sam ga ne poznam. To trdim s polno odgovornostjo. Mi živimo za to, saj se s tem rodimo. Ne poznamo not. Igramo po posluhu. Kar slišimo, to odigramo.

Kako sodelujete s šolanimi glasbeniki?

Rečem jim, da naj mi predvajajo melodijo ali ton, ki ga želijo, in mi potem to povzamemo.

Pravite, da ste začeli pri sedmih letih. Nemara imate tudi Romi neke vrste svojo malo glasbeno šolo oziroma kakšno svojo metodo učenja, svoje postopke uvajanja otrok v svet inštrumentov. Kakšni so?

Sam sem vstopil v svet trobente tako, da je orkester mojega očeta vadil pri nas doma. Izrazito se je vadilo pred velikimi nastopi, med katere spada festival Guča, kar je dogodek, za katerega živimo. Ko je njih deset vadilo, sem tudi sam že imel trobento. Zame je bila igračka, če ne celo nadomestek cuclja, s pomočjo katerega otroci sicer pijejo mleko. Sam sem najprej iz trobente poskusil izvabiti podobne zvoke, kot sem jih slišal. V treh ali štirih letih sem prišel do takšnega znanja, da me je oče začel jemati s seboj na nastope.

Nihče vam ni pokazal, kako pihniti?

Nihče. Sam sem ujel ton. Enako se je zgodilo z mojim vnukom, ko je imel pet let. Nismo ga mogli najti nikjer v hiši, potem smo pa iz nekega kota slišali, kako je pihal v trobento in bil pri tem ves rdeč v obraz od prizadevanja, da bi iz nje izvlekel svoj prvi ton. To je bilo pred petimi leti. Zdaj že igra v orkestru s svojim očetom, torej mojim sinom.

Kateri glasbenik je bistveno vplival na vas?

Glede discipline v orkestru in tega, kako orkester voditi, je bil prvak in moj vzornik pokojni Fejat Sejdić, človek z dušo in gospod, ki je bil iz istega kraja, kot smo mi, Bojnika pri Leskovcu. Kar zadeva aktualno produkcijo, pa klobuk dol Bobanu in Marku Markoviću. Imata vrhunski orkester, tudi glede mnogih postranskih detajlov, vključno z načinom oblačenja in predstavljanja. Ob glasbi Bobana Markovića, ob njegovih kasetah, sem se učil igrati trobento. On je moj idol.

Imate vzgib za kakšno neromsko glasbo?

To je drug svet. Obstaja zgoščenka, ki sem jo posnel za PGP RTS in nosi naslov Kalo Pampuri ali Črni voz. Na njej je raznovrstna glasba, vključno s klasiko ali skladbami, kot so Bolero, Na lepi modri Donavi, Radetzkyjeva koračnica in še kaj. Moram priznati, da mi ni bilo lahko. Ne gre za čoček, v katerem smo doma, ampak za glasbo, ki mi je v osnovi tuja in je zame zato težka. Na koncu sem ujel vse in to posnel, a ne zlahka. Dva meseca smo bili v karanteni, odrezani od sveta, v Sokobanji, in vadili. Vstajalo se je ob osmih, delalo oziroma vadilo se je po deset ur na dan in na koncu je iz tega nastala glasba za film Rop tretjega rajha.

Rekel bi, da se je po teh dveh mesecih takšnega drila celotnemu orkestru forma dvignila, tudi glede čočkov ...

Nekaj časa po tem je bila Guča in spomnim se začudenih pogledov naših kolegov, ko smo pod šotorom zaigrali Na lepi modri Donavi. »Kaj je tem?« so se spraševali in spogledovali.

Koliko let prihajate igrat v Ljubljano?

Deset let, prej smo deset let hodili v Maribor, kjer je bilo super, vendar pa je Ljubljana vendarle večja in ima več priložnosti.

Kaj so majhni, kaj so večji nastopi?

Majhne zadeve štejejo trideset ljudi, večje pa so priložnosti v Portalu, ko tam igramo za dvesto ali več ljudi. Imamo standarden polurni program, sestavljen iz največjih uspešnic, kot so Đurđevdan, Mesečina, Kalašnikov in Nesanica.

Verjamem, da znate igrati stotine skladb, rekel pa bi, da jih komercialno izvajate kakih deset.

Da, nabor je v teh pogojih skrčen na nekaj skladb.

Igrate tudi po Srbiji, Hrvaški?

Seveda, povsod. A povsod so se razmere spremenile. Včasih smo igrali vsak dan, zdaj samo ob koncih tednov. Čuti se nekakšna kriza.

Kaj je ljudem na Balkanu, da dajo za posamično skladbo tudi po več sto evrov, seveda pa tudi bistveno manj?

Mi temu rečemo, da človeka zadeneš s pesmijo. Rojeni smo za to, sploh ko gre za ljudi z Balkana. Pogledam človeka in vem, kaj zaigrati.

Tako kot v Balaševićevi skladbi Dunjo moja ...

Natančno tako. Za to glasbo živimo in od te glasbe živimo, bodisi da gre za dva evra na ulici od naključnega človeka ali honorar nekoga, ki nas posebej najame. Glasba je naše življenje, naše sanje. Tako kot se je kdo drug naučil česa drugega, smo se mi naučili, kaj igrati ljudem.

Ali ljudje v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani dajejo različno veliko denarja?

Ne nujno, je pa v Srbiji najtežje igrati, ker so ljudje najzahtevnejši, hočejo cele skladbe, terjajo detajle in podobno, medtem ko je tukaj lažje. Ljudje so tudi bolj tolerantni in imajo do nas lepši odnos. Je pa tukaj kdaj, kot da bi bili v Guči. Samo v Ljubljani oziroma v Sloveniji je ta čas vsaj deset orkestrov. Konkurenca je ogromna.

Nastopanje v Guči zna biti izrazito divje, mar ne?

Guča je naša svetinja. Brez nje nas ne bi bilo. Dan, ki ga čakamo vse leto. Bile so Guče, ko smo se tja odpravili z dvema orkestroma s po deset ljudmi in oba sta igrala tri dni, po dvanajst ur na dan, in to na polno, kajti drugače ne znese, saj v enem šotoru igrajo štirje ansambli, nihče pa se ne drži nazaj. To je borba. Divje je. Spominjam se, da kdaj teden dni nisem mogel priti k sebi, ko sem se vrnil iz Guče. A tudi Guča se je spremenila. Nekoč je šlo za festival pihalne glasbe, zdaj pa tam prirejajo koncerte estrade in izgublja se osnovni smisel.