Kadar pomislimo na nadzvočna potniška letala, se v misli večine najprej prikrade – concorde. In če ste v prejšnjem ali tem letu o njem slišali in prebrali več kot v minulih nekaj skupaj, ni to nič nenavadnega. Lani je namreč minilo 20 let, odkar so s concordom opravili zadnji polet, letos mineva okroglih 55 let od njegovega prvega poleta, za nameček pa bo prihodnje leto »na sporedu« še ena okrogla obletnica – minilo bo namreč 60 let, odkar so izdelali prvi primerek tega legendarnega letala.
A vsemu naštetemu in vsej slavi navkljub concorde ni bilo ne prvo ne edino nadzvočno potniško letalo. Ta čast je namreč pripadla sovjetskemu primerku s precej manj zanimivim imenom – tupoljevu tu-144. Prototip tega sicer precej neuspešnega letala je namreč prvi polet uspešno prestal na starega leta dan 1968, kar je bilo dva meseca pred prvim poletom concorda. In ko smo že omenili ime – da je concorde kljub temu, da torej ni bil prvi, svojega tekmeca močno prekašal, nekaj pove tudi podatek, da tu-144 marsikje bolje kot po njegovem pravem imenu poznajo po vzdevku concordski.
Strmoglavljenje pri Parizu
Širša javnost je za idejo sovjetskega supersoničnega potniškega letala sicer izvedela že leta 1962, ko so koncept letala, ki je pozneje postal tupoljev tu-144, predstavili v reviji Tehnologija zračnega transporta. Razvoj se je začel leto pozneje, prvotni načrt pa je bil, da bi pet funkcionalnih prototipov izdelali do leta 1966. Po pričakovanjih se je seveda malce zavleklo, ko je letalo enkrat poletelo, pa so bili odzivi večinoma pozitivni in navdušenje veliko. Tupoljev je svojega konkurenta denimo prehitel tudi po tem, da je junija 1969, kar je bilo štiri mesece pred concordom, postal prvo potniško letalo, ki je prebilo zvočni zid, maja 1970 pa še prvo, ki je preseglo dvakratno hitrost zvoka.
»Šlo je za obdobje velikega rivalstva med dvema različnima političnima sistemoma. Pričakovanja so bila zelo velika, ponos sovjetskega ljudstva pa tudi. A politični cilj prehiteti zahod za vsako ceno se je izkazal kot negativen, saj se je z vsem skupaj enostavno preveč hitelo,« je pred leti povedal Ilija Grinberg, strokovnjak za sovjetsko aviatiko in profesor na Univerzi v Buffalu. Na žalost se je namreč pri tem, da je bil torej tu-144 v marsičem prvi, vse skupaj tudi končalo. Bil je izjemno glasen, neudoben, potraten, drag za vzdrževanje, pojavljati pa so se začele tudi težave s kakovostjo proizvodnje.
Verjetno usodni udarec pa je tu-144 doživel na pariškem letalskem mitingu junija 1973. Po tistem, ko je njegov tekmec concorde uspešno opravil sicer skromen polet, je bil na vrsti tupoljev, s katerim so želeli biti precej atraktivnejši, zato so v svoj polet vključili številne obrate in druge akrobatske elemente, ki pa jih takšno letalo ni moglo zdržati. Da so storili gromozansko napako, se je izkazalo s tem, ko je med poletom začelo razpadati, nato pa je strmoglavilo na bližnjo vas Goussainville. Pri tem je umrlo vseh šest članov posadke in osem ljudi na tleh, še okoli 60 pa jih je bilo poškodovanih. Po eni izmed teorij zarote, ki je kmalu začela krožiti, se je nesreča zgodila zaradi tega, ker se je pilot tupoljeva želel izogniti trčenju s francoskim letalom mirage, s katerega so želeli tupoljeva fotografirati. »Ne, mirage ni imel nič pri tem. Šlo je le za špekulacijo, s katero so želeli odvrniti pozornost od pravega razloga, to je, da tu-144 tako drastičnih manevrov enostavno ni mogel prenesti,« je pojasnil Grinberg. Naj bo tako ali drugače, nesreča je dokončno zaustavila zanimanje morebitnih tujih vlagateljev in kupcev.
Ohranilo se jih je sedem
Kljub temu je dve leti pozneje letalski prevoznik Aeroflot tupoljeva tu-144 dodal v svojo floto, saj je z njim začel leteti med Moskvo in Alma-Ato, a ga je sprva uporabljal le za prevoz tovora, prvi potniki so z njim poleteli šele novembra leta 1977. Malce pozneje so predstavili tudi novo različico letala, a je to med testnim poletom ob pristanku doživelo hudo nesrečo, po kateri so potniške polete ustavili. Kot tovorno letalo je ostal v uporabi do leta 1983, ko so program nadzvočnega potniškega letala opustili. No, kljub temu pa so ga pozneje uporabljali pri sovjetski vesoljski agenciji in za nadzvočne raziskave tudi pri severnoameriški (NASA), zadnji polet pa je preživel 26. junija 1999.
Skupno so v vsej zgodovini izdelali 16 različnih tupoljevov tu-144, opravili so 102 komercialna poleta, od teh jih je le 55 prevažalo potnike. Leteli so na povprečni višini 16.000 metrov s hitrostjo okoli 2200 kilometrov na uro. Do danes se jih je ohranilo sedem, druge so razstavili; dva najdemo na moskovskem letališču Žukovski, po enega pa na strehi tehniškega muzeja v Sinsheimu v Nemčiji, kjer je poleg njega tudi concorde, v muzeju civilnega letalstva v Uljanovsku, v raziskovalnem inštitutu v Samari, letalski šoli v Kazanu in v letalskem muzeju v Moskvi.
