»Žalost, ktere moje srce boli, je slaba navada Slovencov, da se svojega rodu ino jezika sramujejo ino še marnvati po slovenje nočejo, ako jih v maternem jeziki ogovorim. O ni karte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik,« je nekoč zapisal slovenski škof, pesnik, pisatelj, vzgojitelj in narodni buditelj Anton Martin Slomšek, ki ga je Vatikan na pobudo slovenske Cerkve leta 1999 razglasil za blaženega. Papež Janez Pavel II. je ob tej priložnosti celo obiskal Maribor.
Edina Slomškova fotografija, posneta na Dunaju leta 1862 / Foto: wikipedija
Ko je Slomšek leta 1846 postal škof, je škofija v takratni habsburški monarhiji zajemala tudi velik del slovenske Štajerske. Kot zaveden Slovenec pa je nato med cerkvenimi veljaki lobiral, da mu je uspelo sedež lavantinske škofije prenesti v Maribor. To se je uradno zgodilo ravno na ta dan leta 1859. Poteza je vplivala na utrditev narodnostne meje na Štajerskem in posledično na potek današnje slovensko-avstrijske državne meje. Četrti september je zato tudi spominski dan Mestne občine Maribor.
Ljubezen do slovenske besede
Rodil se je leta 1800 na Slomu pri Ponikvi. Oče Marko Slomšek je bil premožen kmet, Anton pa prvi od osmih otrok. Po brezskrbnem otroštvu je šolanje nadaljeval na celjski gimnaziji, kjer ga je profesor Anton Zupančič za vedno navdušil za slovenščino in poezijo. Poleti 1819 je odšel v Ljubljano, da bi končal dva letnika filozofije, njegov sošolec je bil France Prešern. A je kmalu odšel v Senj v Dalmacijo in hitreje prišel do izobrazbe, česar pa mu niso priznali, zato je moral ponoviti študij v Ljubljani, preden se je lahko vpisal na celovško bogoslovje. Vodstvo šole mu je že prvo leto zaupalo skrb za semeniško knjižico.
Rojstna hiša Antona Martina Slomška, Slom ob Ponikvi / Foto: wikipedija
Zamislil si je tudi nekakšno zasebno šolo za slovenski jezik znotraj semenišča, ki je marsikoga prijetno presenetila. Da je s tem opravil »veliko in plemenito delo za rojake«, so mu čestitali tudi celovški škofi. Bil je izjemno teološko in pastoralno podkovan, zato so ga v duhovnika posvetili že v tretjem letniku študija. To je na Marijin praznik leta 1824 storil krški škof v samotnem Olimju, kjer je Slomšek našel svoj drugi dom pri župniku Prašnikarju. Vrnil se je v Celovec in nato kot spiritual nadaljeval jezikovno izobraževanje bogoslovcev. S študenti so izdali pesmarico Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, pod katero pa se je na Slomškovo prošnjo podpisal njegov profesor matematike iz liceja Matija Ahacel, ker se niso hoteli poimensko izpostavljati.
Ta zbirka pesmi je prišla v roke Matiji Čopu, ki jo je korektno recenziral, jo je pa pri njem na mizi našel tudi Prešern, ki pa je Ahacelu očital »šuri-murijevstvo«. Ujezilo ga je, ker je Ahacel ljudstvo nagovoril, naj opustijo »vse nesramne, umazane, klafarske, nespodobne pesni« in raje vzamejo v roke to pesmarico. Seveda pa Prešeren ni vedel, da za njo v bistvu stojijo mladi bodoči duhovniki, ki si le niso mogli privoščiti toliko svobode v mislih in besedah kot on.
Slomškove pastoralne službe
Prvo Slomškovo uradno kaplanovanje je bilo na Bizeljskem leta 1825, pozneje je bil imenovan za nadžupnika v Vuzenici, kjer je napisal tudi didaktično prelomni učbenik Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Skrbelo ga je za izobrazbo otrok, pa tudi za njihovo zdravje, zato je starše nagovarjal v obvezno cepljenje otrok proti nalezljivim kozam. Spomladi 1844 ga je že bolni škof Kutnar prosil, da prevzame nadzor vseh cerkvenih šol v njegovi škofiji, hkrati pa ga je sprejel med kanonike. Slomšek se je zavedal, da šolstvo potrebuje reformo, tako so nastale Drobtinice, letopis za učitelje, starše in vzgojitelje. V tem času je zaprosil oblasti, da bi ustanovil Društvo za širjenje knjig. A se je Metternichovemu režimu ideja zdela prenevarna. Šele šest let pozneje, leta 1851, mu je uspelo s skupino naprednih koroških Slovencev ustanoviti Mohorjevo družbo (najprej pod imenom Društvo Cirila in Metoda).
V vasi Uniše pri Ponikvi se je leta 1800 rodil blaženi Anton Martin Slomšek. Njegova rojstna hiša je obnovljena in na ogled obiskovalcem vse leto. / Foto: arhiv TIC Šentjur
Čeprav je imel Slomšek podporo škofa Franca Kutnerja, je bil trn v peti nemškim nacionalistom, ki so ga zatožili celo pri salzburškemu metropolitu Friedrichu von Schwarzenbergu; nasprotovali so njegovemu prosvetljenskemu delu. Ker pa sta imela salzburški metropolit in lavantinski škof o Slomšku dobro mnenje, nista podlegla pritiskom. Leta 1845 je bil Slomšek imenovan za celjskega opata, leto pozneje v Salzburgu pa je bil že imenovan za lavantinskega škofa. Slomšek je Prešerna občudoval, ta pa je nekdanjega sošolca ob imenovanju zbodel z zapisom: »Nekdaj je zlomek bil hudič / je zlomšek bil hudiček / zdaj Zlomšek je postal / na Štajerskem – škofiček.«
Grob Antona Martina Slomška v oltarju stranske kapele svetega Križa v mariborski stolnici / Foto: wikipedija
Navkljub napredovanju je Slomšek ostajal prizemljen. Vneto se je zavzemal za reveže, jih vabil k sebi na prigrizke in si prislužil vzdevek »škof beračev«, hkrati pa je bil velik vzor drugim duhovnikom. Tudi svojih pridig nikoli ni prepuščal naključju, ko je pisal o svobodi, človekovih pravicah in zavračal nasilje. Med branjem pastirskega pisma na veliko noč leta 1848 so v nekaterih župnijah celo prekinili branje iz prižnic. Slomšek je vesti iz »nepokornih župnij« sprejel z žalostjo, ni pa tega dramatiziral.
Prenova lavantinske škofije
Največji Slomškov prispevek za slovenstvo pa se zdi poteza, ko je v eno škofijo povezal več kot 200.000 štajerskih Slovencev. Na angelsko nedeljo, 4. septembra 1859, je med slovesno mašo ob prenosu sedeža škofije iz koroškega Šentandraža v Maribor nagovoril zbrane: »Lubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano! Danes obhajaš svoj praznik, kakršnega tvoji očetje niso videli in tvoji otroci ne bodo doživeli. Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež prestavljen v tvojo sredino …« Že nekaj dni pozneje je v Mariboru ustanovil teološko šolo, ki je bila prva visoka šola v mestu. Za škofijski sedež sta se tedaj potegovali tudi mesti Ptuj in Celje, a je mariborski župan Otmar Reiser najbolj velikodušno razvezal mošnjiček.
Dolgometražni igrano-dokumentarni film Srečen bo čas (2022) je nastal v Studiu Siposh, pod njega se podpisuje producent in režiser David Sipoš. Gre za sodoben filmski portret, ki odkriva ozadje vizionarskega dela škofa Antona Martina Slomška. Mladega Slomška je upodobil Ožbej Romih, odraslega pa Robert Dragar. / Foto: arhiv Studia Siposh
Pri prenosu škofijskega sedeža v Maribor so Slomška vodili predvsem pastoralni razlogi. Veliko razumevanje in pomoč je dobil od svojega predstojnika, salzburškega metropolita Maksimiljana von Tarnoczyuja. Tako je Slomšek dosegel pri papežu Piju IX. in avstro-ogrskem cesarju Francu Jožefu I., da sta privolila v novo ureditev škofije. Slomšek je umrl tri leta pozneje.
