Prejšnji teden smo zaznamovali obletnico smrti maga na kitari Jimija Hendrixa, ta teden pa se spominjamo smrti še enega mojstra na svojem inštrumentu, bobnarja Johna Bonhama, ki ga poznamo predvsem kot člana legendarne zasedbe Led Zeppelin. Oba sta umrla prezgodaj – Hendrix je pristal v »klubu 27«, Bonham je živel pet let dlje – in oba so pokopale nedovoljene substance. Bonhama je dobesedno zalila vodka. Intenzivno je pil ves dan 24. septembra 1980, od zajtrka, med vajami z Led Zeppelin in po njih, in ko je povsem omagal, so ga odnesli spat. Popoldne naslednjega dne so ga našli mrtvega v postelji. Uradno je bila smrt razglašena zaradi zastrupitve z alkoholom.
Vodka in prerani grob
Vodka je v grob položila še koga. Bila je priljubljena pijača številnih glasbenikov, zlasti v rock in heavy metal svetu, kjer so bili zabave in razuzdano življenje prepleteni z alkoholom, mamili in promiskuitetno spolnostjo. Najbolj znani pivec vodke je bil verjetno legendarni Lemmy Kilmister iz skupine Motörhead, ki je najprej pil koktajl, imenovan jack and coke (jack daniel's viski in kola), potem pa je moral zaradi zdravja pitje omejiti. To je storil tako, da je zmanjšal vnos viskija in povečal pitje vodke. Bobnar skupine The Who Keith Moon je ravno tako prisegal na vodko. Ekscesen življenjski slog je tudi njega, tako kot Bonhama, pokopal pri 32 letih.
Na seznamu čezmernih ljubiteljev vodke seveda ne manjka Ozzy Osbourne, frontman skupine Black Sabbath in medijska ikona, čigar kariero je zaznamovala huda zasvojenost z alkoholom in mamili. Med svojimi burnimi leti v 70. letih, ko je ustvaril album Station to station in bil močno pod vplivom kokaina, je tudi David Bowie pogosto pil vodko. Vince Neil, ameriški pevec heavy metal zasedbe Mötley Crüe, je še en znan pivec vodke, zlasti v 80. letih, v povezavi z vodko pa se omenja tudi Jima Morrisona, pevca skupine The Doors, ki je dočakal le 27 let.
Ne gre pa pretiranih ljubiteljev vodke iskati samo med rockerji, klasični ruski skladatelj 20. stoletja Igor Stravinski jo je oboževal, pri tem pa se skliceval, da je pitje vodke v skladu z njegovo rusko dediščino.
Kdo je najboljši vseh časov
Vrnimo se h glasbi in se vprašajmo, kot so se mnogi pred nami: ali je bil John Bonham, poznan tudi kot Bonzo, najboljši bobnar vseh časov na svetu ali je bil to že omenjeni Keith Moon iz The Who, je bila polemika, ki se je dodobra razplamtela šele po Bonhamovi smrti. Leta 1995 je bil posmrtno sprejet v Rock and Roll Hall of Fame kot član skupine Led Zeppelin, leta 2016 pa ga je magazin Rolling Stone razglasil za najboljšega bobnarja vseh časov. Takrat so potihnile tudi polemike.
Nedvomno je vplival in še vedno vpliva na številne bobnarje po vsem svetu. Rodil se je leta 1948 v Redditchu v Angliji, bobne je igral že pri petih letih, prve prave bobne mu je mama kupila pri desetih. Bil je samouk. Kalil se je v različnih skupinah, med drugim je do njenega razpada igral v skupini Yardbirds, kjer je igral tudi kitarist Jimmy Page, s katerim sta se pozneje spet srečala pri Led Zeppelin. K slednjim je Bonham prišel skupaj s prijateljem in pevcem Robertom Plantom, s katerim sta bila skupaj že pri Crawling King Snakes ter Plantovi zasedbi Band of Joy. Bonham je ob Led Zeppelin bobnal še v bendih Family Dogg, Screaming Lord Sutch, Lulu, Jimmy Stevens in Wings.
Zaslovel je po svojem surovem in silovitem slogu igranja, ki je vključeval kompleksne ritme in inovativno uporabo bas bobna. Njegova energija in natančnost sta bila ključna elementa zvoka Led Zeppelin. Ravno ta silovitost, ki pa je bila vedno nadzorovana, je dajala njegovi igri dinamičnost in, presenetljivo, čustveno globino. Za bas bobnom je bil mojster ustvarjanja globokih, resonančnih tonov. Pesmi kot Whole lotta love, Kashmir in When the levee breaks so odličen primerek njegovega virtuoznega bobnanja. Veliko je prispeval k temu, da so Led Zeppelin obveljali za pionirje hard rocka in heavy metala.
Če se v njegovo tehniko igranja poglobimo še bolj, je vsekakor treba izpostaviti njegovo sposobnost hitrega igranja dvojnih udarcev na bas bobnu, kar je izvajal brez uporabe dvojnega pedala, in to je bilo za tisti čas zelo nenavadno (denimo v pesmi Good times, bad times, kjer je izvajal kompleksne basbobenske vzorce). Kot mojster subtilnosti je v svoje igranje pogosto vključeval »ghost notes«, torej zelo tihe, skoraj neslišne udarce, kar je bogatilo ritem in dodajalo skladbam globino. Pogosto je v svoje bobnarske sete vključil timpane, kar je dodatno bogatilo zvok – omogočali so melodične linije na bobnih, kot denimo v skladbi Kashmir.
Igral je na bobne popularne znamke Ludwig. Njegov najbolj ikonični set bobnov je bil ludwig classic maple, ki ga je uporabljal v različnih konfiguracijah. Poznan je bil tudi njegov znameniti set amber vistalite – akrilni prozorni komplet bobnov z oranžnim (amber) odtenkom. Ta set je uporabil med turnejo leta 1973 in ga je mogoče videti v koncertnem filmu The song remains the same. Uporabljal je tudi činele znamk Paiste Giant Beat in 2002, ki so prav tako postale sestavni del njegovega zvoka.
Vplivi po smrti
Ob Bonhamovi smrti je Robert Plant globoko žaloval za prijateljem. To je bilo tudi ključno pri odločitvi, da Led Zeppelin prenehajo delovati. Tudi preostali člani so menili, da brez njega skupina ne more obstajati. Pozneje so se sicer izredno še vrnili na odre, prvič na dobrodelnem dogodku Live Aid pet let pozneje. Za bobni ga je takrat zamenjal Phil Collins (Genesis, solo), ki je oboževal Bonhamov pristop. Še pozneje ga je v skupini nadomestil tudi sin Jason Bonham, ravno tako izjemen bobnar.
Dave Grohl (Nirvana, Foo Fighters) je pogosto omenjal Bonhama, da mu je služil kot navdih. Chad Smith (Red Hot Chili Peppers) je priznal, da je njegova tehnika močno vplivala nanj, ravno tako Lars Ulrich (Metallica), ki je bil velik oboževalec Led Zeppelin. V igranju Joeyja Kramerja (Aerosmith) je bilo razpoznati vplive Bonhamove tehnike, česar niti ni tajil. Nad Bonhamovo močjo in natančnostjo pa sta se javno navduševala tudi Taylor Hawkins (Foo Fighters) in John Tempesta (The Cult, White Zombie).
