Po potepanju po Notranjski je pot nedavno pripeljala do znanega gostinskega lokala nedaleč od Postojne. V že tako zanimivo okrašeni notranjosti, kjer je polno letal in nostalgičnih spominov, je posebno pozornost prevzel zid, na katerem imajo obešene bankovce iz vseh koncev sveta. Še posebej pa je izstopal en bankovec med njimi: stari jugoslovanski za 10 din (ali 1000, kolikor ničel je bilo pač v določenem obdobju potrebnih). Z njega kar žari prisrčen nasmeh delavca med delom. Toda vse doslej se nisem vprašal, priznam: kdo je pravzaprav ta mož?
To vprašanje me je popeljalo na nostalgično potovanje, ki tako kot rajnka Jugoslavija nima srečnega konca.
Delavec v središču
V Jugoslaviji je bil delavec postavljen v središče, medtem ko je bila industrija simbol moči in napredka, zato so se motivi pogosto pojavljali na vseh koncih – tudi na bankovcih. Eden teh obrazov je bil, kot sem zdaj izvedel, Arif Heralić.
Arif se je v petdesetih letih, kot mnogi v tistem času, preselil v mesto, v njegovem primeru v Zenico, kjer je dobil službo v tamkajšnji železarni. Znano fotografijo, ki je pristala na bankovcu, je leta 1954 med obiskom posnel fotograf časopisa Borba Nikola Bibić. Arif je bil »udarniški delavec«, odlikovan z redom drugega razreda, prejel je tudi medaljo za delo.
Bankovec z njegovim obrazom je bil dan v obtok leta 1955, torej še pred rojstvom večine danes živečih Slovencev in nekdanjih Jugoslovanov. Prva nominalna vrednost je bila tisoč dinarjev. Preživel pa je več monetarnih reform v nekdanji državi in leta 1965 dobil vrednost 10 dinarjev. V uporabi je ostal do konca osemdesetih let.
Arif, bošnjaški Rom, ki je imel 12 otrok (po nekaterih navedbah 11) je menda »doživel srčni napad«, ko je bil bankovec izdan. Pripovedoval je, da naj bi ga neznanci celo pretepli, potem ko so se razširile lažne govorice, da je od oblasti prejel dva milijona dinarjev.
Poskušal je dobiti odškodnino za svojo podobo prek sodišč, vendar neuspešno.
Žalostna usoda
Njegova usoda je bila žalostna. Zatekel se je k alkoholu, v intervjuju za TV Zagreb pa je povedal, da je vsak dan popil »pol litra« žganja. Štiri leta pred njegovo smrtjo je bil predvajan dokumentarni film Devalvacija nasmeha v režiji Vojdraga Berčića, ki ga je produciral Zagreb Film. Takrat je dvignil veliko prahu. Danes je na voljo tudi na spletišču youtube.
Arif je umrl 17. junija 1971.
Priznam, še iz otroštva ga za srečo nosim v denarnici. Še danes ima, vsaj zame, posebno karizmo.
Arifa pogosto zamenjujejo z Alijem Sirotanovićem, rudarjem iz Bosne, ki je bil upodobljen na bankovcu za 20.000 din, izdanem koncem osemdesetih. In da, tudi njegov obraz je na tistem zidu priljubljenega lokala. A o njem kdaj drugič.
