Nadaljujemo serijo člankov o atentatih na politike in vidne osebnosti. V prvem besedilu smo poročali o nedavnem streljanju na bivšega predsednika in aktualnega republikanskega kandidata za ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki se je končal z eno smrtno žrtvijo, več ranjenimi ter obstreljenim ušesom prvega slovenskega zeta. V drugem članku pa smo pisali o napadih na predsednike in predsedniške kandidate v ZDA, ki so jih ti preživeli. Tokrat se bomo osredotočili na Abrahama Lincolna, ki je leta 1865 nasilne smrti umrl v gledališču.
Smrt za domovino
Štirinajstega aprila 1865 je igralec John Wilkes Booth, privrženec konfederacijskih sil, v gledališču Ford v Washingtonu med tretjim dejanjem predstave Naš ameriški bratranec (Our American Cousin) v glavo ustrelil šestnajstega predsednika Abrahama Aba Lincolna. Nemudoma so ga odpeljali čez cesto v hišo družine Petersen, kjer so ga položili v posteljo. Poškodbe so bile prehude, naslednje jutro ob 7.22 je umrl. Lincoln se je v zgodovino zapisal kot prvi ameriški predsednik, ki je umrl v atentatu, pa tudi kot predsednik, ki je odpravil suženjstvo. In ravno to ga je stalo življenje. Atentat na 56-letnega Lincolna je bil namreč del širše politične zarote, oblikovane proti koncu državljanske vojne, ki je po Ameriki divjala kar štiri leta. Poleg njega bi morali ubiti še druga dva najpomembnejša politična lika v državi – podpredsednika Andrewa Johnsona in državnega sekretarja Williama H. Sewarda, a se je načrt izjalovil. Seward je bil le ranjen, krvnik podpredsednika pa se je tako zelo napil, da dejanja sploh ni izpeljal.
Krvnika vabil na obisk
Na smrt z obešenjem so obsodili še štiri sozarotnike, med katerimi je bila tudi Marry Surratt, prva ženska, ki jo je usmrtila zvezna vlada. Boothu in še enemu kolegu je pomagala z zalogami hrane, ki jih je dobila v družinski gostilni v Marylandu. Na dosmrtni zapor so obsodili še tri ljudi, tudi zdravnika Samuela Mudda, ki je na begu zdravil poškodovanega Bootha (v atentatu si je zlomil nogo). Kasneje so ga oprostili. Booth je atentat izvedel le pet dni zatem, ko je general južnjaške konfederacijske vojske Robert E. Lee predal vojsko generalu Ulyssesu S. Grantu, s čimer se je končala štiriletna državljanska vojna. Booth je bil prepričan, da ubija tirana, da s tem maščuje poraz juga in vseh 750.000 žrtev državljanske vojne. Zadnja med njimi je bil prav Lincoln.
John Wilkes Booth se je v Marylandu rodil v priznani in poznani igralski družini. V trenutku, ko se je v zgodovino vpisal z umorom Lincolna, je bil tudi že sam poznani igralec in celo nekakšen gledališki zvezdnik. Lincoln ga je večkrat videl igrati v Fordovem gledališču, nista se pa osebno poznala. Predsednik naj bi občudoval njegov talent, po navedbah igralčevega kolega ga je celo večkrat povabil na obisk v Belo hišo, a se ta na vabila ni odzival. Booth je bil na Lincolnovi drugi inavguraciji marca 1865, v dnevnik pa zapisal: »Če bi ga želel ubiti, sem imel tokrat res krasno priložnost za to.« Tri dni pred atentatom je imel Lincoln svoj zadnji govor, v katerem je promoviral volilno pravico za emancipirane sužnje. »To pomeni, da bodo tudi črnci imeli državljanstvo. To je njegov zadnji govor,« se je Booth odzval na predsednikove napovedi. Bil je tako besen, da je kolega spodbujal, naj Lincolna ustreli kar takoj. Po spodletelem prvotnem načrtu ugrabitve predsednika, s katerim bi izsiljevali določene politične spremembe, je padla odločitev – Lincoln mora umreti.
Tri dni prej sanjal o smrti
Zanimivo je, da je na neki način predvidel svojo smrt, saj naj bi tri dni prej o njej sanjal. V sanjah naj bi taval po Beli hiši in iskal izvor žalostnih zvokov in glasov. Odprl je vrata v eno od sob in obstal pred odrom z dvignjeno krsto. V njem je počivalo truplo v pogrebnih oblačilih, stražili so ga vojaki. Ljudje so jokali. »Kdo je umrl?« ga je zanimalo, vojak pa mu je odvrni: »Predsednik. Ubil ga je atentator.« Lincoln je sicer pojasnil, da je v sanjah umrl nekdo drug in ne on. Glede na več poskusov atentata nanj pa tudi sanje o nasilni smrti ne bi bile nič kaj nenavadne. V noči na svoj zadnji dan med živimi je bil sicer sijajne volje, saj so bile sanje lepe in optimistične. Seveda ni mogel vedeti, kaj ga tistega večera čaka v gledališču.
Novica o predsednikovi smrti se je počasi razširila po ZDA, kasneje tudi po drugih delih sveta, od koder so pošiljali sožalna pisma. Njegovo smrt so objokovali povsod, tako na jugu kot severu, dan žalovanja so razglasili celo v nekaterih tujih deželah. Predsednik je postal Andrew Johnson, ki je tako dobil prvo priložnost za poenotenje severa in juga. A novoosvobojenim temnopoltim ni dal nikakršne zaščite pred belsko večino. Na jugu so začeli sprejemati nove zakone, nekdanji sužnji so imeli svobodo le na papirju, pravic v praksi pa nikakršnih. Vsako leto ob obletnici smrti po različnih krajih potekajo spominske slovesnosti, tudi v Fordovem gledališču, kjer je kljub obratovanju gledališča predsedniška loža še vedno prazna.
