Lahko navedete skrajne točke glasbenih žanrov, ki jih obvladate?
Znam zblefirati jazz, obenem pa obvladam malodane vse možne stile na brenkalih. To je v zadnjem času pripeljalo do lepe zgodbe s srbskim režiserjem Slobodanom Šijanom, ki dela nov film Budi bog s nama, z Iztokom Turkom pa sva soavtorja pri desetih kratkih skladbicah.
Veliko snemate na jugu. Ali lahko govorimo o jugo narodnjaškem zvoku električne kitare?
To fraziranja je priporočljivo imeti v sebi. Nedavno mi je Mahir Sarihodžić, producent Dina Merlina in eden glavnih balkanskih producentov, začudeno rekel: »Ti si res Bosanec. Od kod imaš ta Mediteran v sebi?« Mogoče zaradi radovednosti, želje, da raziskujem.
Vzorčen jugo električni kitarski zvok se zdi tisti pri Josipu Bočeku, ki je odigral kitare Sinanu Sakiću. Podobno kitaro slišiš po etru. Je znan recept za ta zvok?
Šlo je za res dobre kitariste. Sodobni časi so prinesli obilo diplomiranih inštrumentalistov, še vedno pa se zgledujem po starejših. Marsikateri starejši glasbenik je bil boljši od dandanašnjih. Včasih se z glasbo ni mogel ukvarjati kar vsak, kar se danes lahko. Veliko več je pripomočkov, kitara pa je obenem spremenila svojo funkcijo. Seveda je tudi solo inštrument, vendar je v osnovi ritmičen inštrument. Danes so kitaristi predvsem močni pri soliranju, da bi imel zraven tudi konkreten ritem, pa je redkost. Vendar talent se skriva v desni roki.
Od nedavna igrate tudi s Plavim orkestrom in kar je slišati, zveni zelo dobro. Kot da ste jih s kančkom bluesa porinili proti Rolling Stones, zvenijo mehkejše in bolj zrelo. Kaj pravijo fantje sami?
Osnovni kitarist Pava se je javil iz Kanade in je rekel, da zvenim sarajevsko, kar jemljem kot kompliment. Doslej smo odigrali osem koncertov, zmenili smo se konec letošnjega maja, v mesecu dni sem preštudiral vse komade in moram reči, da je bil kar velik zalogaj. Gre tudi za petje spremljevalnih vokalov, ki niso najlažja stvar, ker Loša (Saša Lošić, op. a.) nima nizkega vokala, pri čemer pa ne moreš peti z nekim polfalzetom, ampak s polnim glasom. Spremljal sem že marsikoga, vendar s človekom, ki bi imel tak opus zimzelenih skladb, kot jih ima on, še nisem igral.
Ali vam je kaj povzročalo težave?
Loša je mislil, da mi bodo problematične skladbe s sedemosminskim ritmom, kot Medena curice ali Pijem, da je zaboravim, a se je izkazalo, da niti ni težav. Želja po znanju še kar ostaja, je pa res, da imam kitaro v rokah vsak dan. Še vedno.
Vzamete jo tudi na morje. Kaj manjšega?
Niti ne. Nazadnje sem na Pašman vzel kar telecaster, je pa res, da pazim na sosede, obenem pa zelo veliko vadim na suho, se pravi da kitara ni vklopljena v ojačevalec.
Katerega slovenskega kitarista poudarjeno cenite?
Pokojnega Milana Ferleža, ki ga prepoznam, samo da je malenkost kresnil akord z desno roko. On je bil prav tako studijski kitarist.
Presenetljivo je, kako ogromno ameriške glasbe je posnelo vsega nekaj grupacij studijskih glasbenikov z bobnarjem Halom Blainom na čelu. Se je ta princip, da majhna skupina preizkušenih igra malodane vsem, uveljavil tudi pri nas?
Odvisno. Določeni producenti morda imajo svoje glasbenike, sam sem kot rečeno igral na več kot 200 albumih, v zadnjem obdobju pa se mi je zgodilo še sodelovanje na ploščah Ricka Springfielda in Flock of Seagulls, ki sva jima z Janijem Hacetom posnela eno skladbo, medtem ko je Springfield, ki je človek z 80 milijoni prodanih plošč, nedavno izdal nov album, na katerem sva na nekaterih skladbah posnela base in kitare. In to, da sem na izdelku sopodpisan s Timom Pierceom, Springfieldovim osnovnim kitaristom, sicer pa enim svetovno najbolj znanih studijskih kitaristov, ki je igral tako Santani, Michaelu Jacksonu kot mnogim drugim, mi je za uokviriti in dati v vitrino.
Igrali ste tudi z Magnificom. Zakaj ste prenehali?
Ne moreš sedeti na dveh stolčkih …
… ali petih?
Ali petih. To je bila cena za solo projekt oziroma zasedbo Manouche in če tega ne bi naredil, morda ne bi imel družine in pridno odplačeval stanovanja.
Mar so Manouche tako komercialni?
Super je uspelo. V končni fazi sem prvič dojel, kaj so avtorske pravice.
Vi ste bolj odvisni od ročnega dela oziroma od izvajalskih pravic?
Da in te so se v zadnjih letih povečale na račun številnih skladb, ki sem jih posnel. In nas, ki znamo biti na odru in smo stabilni, verjetno ne bo mogla zamenjati nobena umetna inteligenca, za kaj drugega se je pa za zamisliti.
Vendar je razlika biti človek iz ozadja ali biti frontman, kar pri Manouche ste. Ali lahko rečeva, da za frontmana človek potrebuje posebno norost ali pač »budalo«, ki jo mora zbuditi v sebi?
Bo držalo, vendar koncept Manouche spet ni tako na glavo, kot je kaka nora svatba, kjer se mečejo steklenice v steno. Še vedno je neka formula, ki bolj ustreza ljudem med 30. in 60. letom. Starejše gospe me redno ustavljajo in mi govorijo, kako všečen jim je Manouche. Mislim, da prav zaradi tega, ker v osnovi ni bil zastavljen preveč moderno, čeprav sem tedaj veliko sodeloval z DJ Umekom in Kanzyanijem. Imel sem idealne pogoje, da to zastavim bolj moderno, a sem se zavestno odločil, da mora biti neka vmesna formula. Pol za tetke, pol za mladino. Morda je zaradi tega uspelo bolj, kot pa bi ali kot si kdo predstavlja. Od marsikaterega urednika slišim, da mu je neverjetno, da smo z electro swingom, ki je kot žanr že zunaj mode, uspeli tako, kot smo.
Swing je blizu narodni glasbi. Ste posneli tudi kako narodnozabavno glasbo?
Ne. V tem sem najslabši oziroma ne prebavljam najbolj teh novodobnih zasedb, s temi tipičnimi imeni …
… Navihančki, Prefriganci in drugi?
Da, seveda pa to ne velja za kak stari valček. Nenazadnje sem posnel skladbo Srne za film Iron Sky, za katerega so glasbo priskrbeli Laibachi. Ko sem jo posnel, sem zajokal. Naježim se, ko se spomnim tistega snemanja.
