Olimpijske igre v pristaniškem mestu Antwerpen ob reki Šeldi v pokrajini Flandrija leta 1920 so bile posebne iz več razlogov: bile so prve in edine olimpijske igre v Belgiji, prvič je bila izobešena zastava z olimpijskimi krogi in bile so prve igre po koncu prve svetovne vojne. Sicer so bile načrtovane leta 1916 v Berlinu, a so jih zaradi vojne odpovedali. Igre v Antwerpnu so predstavljale simboličen in dejanski ponovni zagon mednarodnega športnega sodelovanja in so hkrati postavile temelje določenim olimpijskim protokolom, ki jih poznamo še danes. Takrat so se uradno imenovale igre VII. olimpijade, samo mesto pa je bilo izbrano aprila 1919, v spomin na žrtve Belgije med prvo svetovno vojno. Drugi dve kandidatki prirediteljici sta bili mesti Amsterdam in Lyon.
Igre v Belgiji so potekale od 14. avgusta do 12. septembra, sodelovalo je 29 držav ter 2626 športnikov, od tega je bilo le 65 žensk. Med udeleženci je bil tudi slovenski športnik, Ljubljančan Stanko Tavčar, ki je svojo nogometno pot začel v Iliriji, zastopal pa je Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je kot jugoslovanska tvorba nastala po kapitulaciji Avstro-Ogrske. Stanko Tavčar je bil sicer po izobrazbi zdravnik. Rodil se je leta 1898 na Dobrovi, medicino pa je doštudiral pa praški Karlovi univerzi. Kot zdravnik je deloval v Ljubljani, Kranju in na Dunaju. Čisto prvi slovenski olimpionik pa je bil sabljač Rudolf Cvetko, ki se je iger udeležil osem let prej, v Stockholmu leta 1912, takrat kot član avstrijske sabljaške reprezentance, s katero je osvojil srebro v ekipnem tekmovanju s sabljo.
Olimpijsko zastavo z olimpijskimi krogi je leta 1913 zasnoval Pierre de Coubertin, ki ga štejemo za ustanovitelja sodobnih olimpijskih iger. Zastavo so predstavili že leta 1914, a je trajalo še šest let, da je tudi zares zavihrala.
Šport prepletel narode
Sestavljena je iz petih prepletenih krogov različnih barv na belem ozadju, vsaka od barv v krogih simbolizira po eno od naseljenih celin sveta. To so hkrati barve, ki so bile prisotne na vseh nacionalnih zastavah tistega časa. Modra barva simbolizira Evropo, rumena Azijo, črna Afriko, rdeča Ameriko, medtem ko belo ozadje apelira na mir in čistost.
Zastava se od belgijskih iger naprej uporablja na vseh olimpijskih igrah, tako poletnih kot zimskih (prvič so jo na zimskih OI izobesili leta 1924 v francoskem Chamonixu), med otvoritveno in zaključeno slovesnostjo, ter na mnogih drugih dogodkih, povezanih z olimpijskim gibanjem. Zastava simbolizira univerzalne vrednote olimpijskega gibanja, kot so mir, prijateljstvo, solidarnost in enotnost, ki veljajo za vse športne dogodke pod okriljem mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK).
Okrnjena nacionalna udeležba
Na olimpijskih igrah v Antwerpnu je na uvodni slovesnosti prisostvoval belgijski kralj Albert I., ki je igre tudi uradno odprl. Ob prvič izobešeni olimpijski zastavi se je prvič zaslišala tudi olimpijska prisega. V imenu vseh športnikov jo je izrekel belgijski sabljač Victor Boin. Igre leta 1920 so bile prve tudi v tem, da so prvič v zrak izpustili golobe miru. Estonija, Latvija in Češkoslovaška so prvič nastopile kot neodvisne države. Manjkale pa so Nemčija, Avstrija, Madžarska, Bolgarija in Turčija, ki povabila niso dobile zaradi svoje umazane vloge v vojni.
Na sporedu je bilo dvaindvajset športov, 29 disciplin in 156 športnih dogodkov. Tekmovali so med drugim v atletiki, plavanju, boksu, kolesarstvu, gimnastiki, rokoborbi in dvigovanju uteži. Zelo uspešni so bili britanski športniki, ki so domov odnesli veliko število medalj, največ iz atletike in boksa.
Na igrah v Antwerpnu so se sicer organizatorji srečevali s številnimi ovirami, pestile so jih finančne in logistične težave. Po vojni je primanjkovalo sredstev in materiala, ob prihodu športnikov so bile olimpijske zgradbe še vedno v gradnji. Športnike so potem namestili k nekončanemu olimpijskem stadionu, v natrpane četrti, spali so na zložljivih posteljah.
Snovanje sodobnih olimpijskih iger
Vseeno so igre v Antwerpnu v zgodovini olimpizma ohranile pomembno mesto zaradi prelomnic, ki so gibanje prežele s sodobnimi tokovi. Še danes po mestu obstajajo obeležja, ki spominjajo na igre. Olimpijski stadion (Antwerps Olympisch Stadion), znan tudi kot Het Kiel, ki je bil osrednje prizorišče olimpijskih iger, je bil pozneje večkrat prenovljen, a še vedno ohranja zgodovinski pomen kot olimpijsko prizorišče. Pred stadionom je postavljen spomenik v čast olimpijskih iger. Tudi po mestu so razpršene različne skulpture in umetniške instalacije, ki zaznamuje olimpijske trenutke Antwerpna. Muzej športa v bližini Bruslja, imenovan Sportimonium, pa recimo hrani številne eksponate, povezane z olimpijskimi igrami v Antwerpnu.
Če so se v Antwerpnu prvič vsi narodi celin simbolno povezali na olimpijski zastavi, so dejansko prvič skupaj tekmovali že na predhodnih olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912. To so bile najbolje organizirane igre dotlej, sodelovalo je več kot 2500 športnikov, njihov uspeh pa je omogočil, da so olimpijske igre preživele osemletno prekinitev zaradi vojne. Citius, Altius, Fortius (hitreje, višje, močneje) je bilo prvič slišati šele na olimpijskih igrah po Antwerpnu, leta 1924 v Parizu. Prvič pa je olimpijski ogenj zagorel na še enih olimpijskih igrah pozneje, v Amsterdamu leta 1928. Takrat so se recimo prvič v atletiki pomerile ženske in sprožile veliko polemik, predvsem s strani Coubertina in drugih, ki so izražali bojazen, da bodo ženske postale »možate« ter da si bodo s tem uničile zdravje in plodnost. Pojavil se je tudi prvi olimpijski pokrovitelj – Coca-Cola.
