Za marsikoga avtomobili ne predstavljajo ničesar drugega kot sredstvo za premik od točke A do B. In četudi imamo do njih še tako čustven odnos in nam dejansko pomenijo precej več od omenjenega, so tista vozila, ki jih uporabljamo v svojem vsakdanu, v osnovi dejansko prav to. Obstajajo pa seveda tudi avtomobili, ki so z leti postali nekaj povsem drugega. Ki so zaradi različnih razlogov, denimo zgodovinske pomembnosti, redkosti, izjemnega oblikovanja, dobre ohranjenosti ali česa drugega oziroma kombinacije vsega naštetega, za nekaj stokrat presegli svojo prvotno ceno in danes predstavljajo naložbo, ki bo z leti le še pridobivala vrednost. Takšne avtomobile imajo v lasti bodisi znamke, ki so ga izdelale, bodisi pregrešno bogati zasebni zbiratelji, v veliki večini primerov pa nihče niti pomisli ne, da bi ga uporabljal za svoj osnovni, v prvem stavku omenjeni namen. Ravno obratno, večinoma gre za razstavne eksponate, ki v marsikaterem primeru dosegajo vrednost izjemnih umetnin.
Anonimni lastnik
Gre za enega izmed dveh primerkov, ki so ju izdelali že davnega leta 1955. Kar le potrjuje, da ne glede na vse možne predelave s kičastimi zlatimi dodatki in podobnimi neumnostmi, ki si jih pri novih avtomobilih prestižnih proizvajalcev privoščijo različni bogataši, vrednost, ki se šteje v več deset milijonih evrov, dosegajo le stari, zgodovinsko pomembni avtomobili. Tako ni čudno, da je tudi najmlajši na lestvici desetih najdražjih kadar koli prodanih avtomobilov star že 57 let! Kakor koli, eden izmed dveh omenjenih Mercedesovih lepotcev je še naprej v Mercedesovem muzeju v Stuttgartu, drugi pa je torej v lasti zbiratelja, ki je, tako kot je to v podobnih primerih večkrat navada, želel ostati anonimen. Zavezal se je le, da bo v dogovoru z Mercedesom svoj avto tu in tam posodil za potrebe kakšne razstave ali česa podobnega.
Dražba za povabljence
Ker je njegov idejni oče pri njem zadržal skoraj vse lastnosti dirkalnega avtomobila, je to med drugim pomenilo tudi, da je njegova najvišja hitrost znašala 290 kilometrov na uro, s čimer je bil to najhitrejši avto svojega časa, konkreten primerek, ki se je prodal na dražbi, pa je Uhlenhaut nekaj časa uporabljal tudi za svoje dnevne vožnje. Pri tem je znana anekdota, da je moral dati vgraditi poseben dušilec zvoka, da avto ni bil preveč glasen, saj je pred tem s hrupom neznansko motil sosede. Pa tudi, da je nekoč, ko se mu je mudilo na sestanek, za vožnjo od Münchna do Stuttgarta, med katerima je 227 kilometrov avtoceste, porabil vsega eno uro! Rudolf Uhlenhaut je umrl leta 1989, vse do danes pa števec prevoženih kilometrov na »njegovem« avtomobilu menda stoji pri številki 6045. Pri čemer je zanimivo, da so kmalu po njegovi smrti oba primerka avtomobilov hoteli prodati, a zanju ni bilo nobenega zanimanja!
Dražba je bila naposled zaprtega tipa, saj so na njej lahko sodelovali samo povabljenci, ki so jih skupaj skrbno izbrali pri Mercedesu in Sotheby'su, niso pa vedeli, da bo avto naposled dosegel tako vrtoglavo visoko ceno, kot jo je. Ne nazadnje je 135 milijonov evrov, od katerih so del sredstev pri Mercedesu namenili tudi za ustanovitev posebne fundacije, ki mladim ponuja izobraževalne in raziskovalne štipendije na področjih okoljske znanosti, skoraj trikratni znesek drugega najdražjega avtomobila vseh časov. To je novembra lani postal ferrari 330 LM 250 GTO, ki so ga prav tako na dražbi hiše Sotheby's v New Yorku prodali za 46,9 milijona evrov.
