Ribič in školjkar Nevio Vižintin, ki so ga pooblastili za izlov modrih rakovic, pravi, da večji primerki tehtajo skoraj pol kilograma. / Foto: Katja Gleščič
Polne vrše modrih rakovic v Strunjanu
V vrše, ki jih postavljajo v Krajinskem parku Strunjan, se ujame po 150 primerkov tujerodnih modrih rakovic na mesec. V parku zalotili nabiralca najstrožje zaščitenih morskih datljev.
Požrešne tujerodne modre rakovice, zaradi katerih so italijanski školjkarji že razglasili izredne razmere, so se udomačile tudi v našem morju. Zelo dobro se počutijo v laguni Stjuža v Krajinskem parku Strunjan, ker se mešata sladka in slana voda. Tam jih v postavljene vrše ulovijo že več kot 100 ali 150 vsak mesec. »Še lani smo opazili tu in tam kakšen primerek, letos pa jih je že na stotine ali na tisoče,« je povedal Luka Preložnik, naravovarstveni sodelavec v Javnem zavodu Krajinski park Strunjan.
Luka Preložnik, naravovarstveni sodelavec: »Še lani smo opazili tu in tam kakšen primerek modre rakovice, letos pa jih je že na stotine ali na tisoče.« / Foto: Katja Gleščič
»Ribolov je v zaščitenem območju rezervata seveda prepovedan, za izlov modrih rakovic pa smo v okviru projekta spremljanja širjenja tujerodnih vrst dobili dovoljenje ministrstva za naravne vire in prostor, potem ko smo jih opazili vedno več. Projekt za zdaj traja od aprila do konca leta, potem pa bomo videli, kako naprej,« je pojasnil Marko Starman, direktor Krajinskega parka Strunjan.
V vsako vršo se ujamejo
Ribič in školjkar Nevio Vižintin, ki so ga pooblastili za izlov, jih je ob našem obisku iz plitvine tik ob cesti potegnil polno vršo, še dve veliki modri rakovici pa sta plavali med morsko travo v bližini. »Vsaka dva dni preverim postavljene vrše na nekaj mestih v laguni in vselej se ujamejo,« pravi, ko jih prešteje in strese v vedro. Previdno, modre rakovice imajo zelo močne klešče – ko uščipnejo, težko izpustijo. Ribič z dna vrše pobere še ostanek oklepa in klešč. »Da, modre rakovice so tudi kanibali in se žrejo med seboj,« potrdi Luka Preložnik. Rakovice stehtajo in izmerijo velikost. »Razmerje med velikostjo in težo nam pove, v kakšni kondiciji so,« razlaga Preložnik. Vse kaže, da jim gre v laguni odlično. Večji primerki tehtajo skoraj pol kilograma. »Obiskovalci parka seveda ne smejo loviti modrih rakovic na območju naravnega in ribolovnega rezervata, to je prepovedano. Prav tako naj se ne dotikajo postavljenih vrš. Nekateri ljubitelji narave so nas dobronamerno tudi že obvestili, ko so opazili vrše, saj so se zbali, da so jih nastavili krivolovci,« pravi Starman.
Nevio Vižintin z modro rakovico v laguni Stjuža v Strunjanu / Foto: Katja Gleščič
Modre rakovice so doma z atlantske obale ZDA, kjer so zelo cenjene v kulinariki. Strokovnjaki ocenjujejo, da so k nam zašle z balastnimi vodami, ki jih spuščajo ladje. Problem pa je, ker pri nas nimajo naravnega sovražnika. V Italiji je vlada nedavno imenovala celo posebnega komisarja za pripravo strategije za boj s požrešno vrsto, ki ogroža gojišča školjk kočic v pesku beneške lagune in drugje ob obali. V Evropski uniji modra rakovica za zdaj še ni uvrščena na seznam invazivnih vrst, je pa v postopku presoje, dodaja Luka Preložnik. Po ocenah pri nas še ni razlogov za preplah, a gotovo je treba spremljati razmere. »Ko bomo imeli dovolj podatkov, kako uspeva v tem habitatu, bomo ugotovili, koliko je škodljiva in kaj pričakovati v prihodnje,« miri Starman. Če se prekomerno namnoži, lahko ogrozi domorodno obrežno rakovico. Ribiče skrbi predvsem zato, ker modra rakovica požre vse pred seboj. »Tudi ko se ulovijo v ribiško mrežo, za njimi ostanejo velike luknje v mreži. So pa tudi zelo okusne,« doda Nevio Vižintin.
Nevio Vižintin v vršo nastavi ribo, da privabi modre rakovice. / Foto: Katja Gleščič
»Zelo hitro se razmnožujejo. Rade se zadržujejo v plitvi vodi, a plavajo tudi po vodnem stolpcu navzgor, njihove zadnje noge so kot plavutke,« opisuje Luka Preložnik. Bi se torej lahko spravile tudi nad gojišča školjk klapavic? »Če bi bile lačne, bi se lahko zgodilo tudi to, a je manj verjetno, naša školjčišča so vendarle na večjih globinah,« meni Nevio Vižintin, ki ima polje užitnih klapavic v Strunjanu. Za zdaj so školjkarji v našem morju jezni predvsem na jate orad, ki plenijo po pridelku. »V zadnjih letih so orade samo na mojem polju požrle od 15 do 20 ton klapavic na leto. Letos pa školjke umirajo zaradi pretoplega morja. Pa še rebrače so se spet namnožile,« našteva Vižintin razloge za boren pridelek.
Zalotili so celo nabiralce morskih datljev
V Krajinskem parku Strunjan, ki se razteza na več kot 428 hektarjih površin, poleg zadnjega prišleka, modre rakovice, spremljajo še druge tujerodne vrste: v morju predvsem rebrače, na kopnem pa redno čistijo pajesen in bambus. Območje parka sega od Simonovega zaliva mimo Belih skal, rta Ronek, Mesečevega zaliva in naprej do izliva Strunjanske reke, cel Strunjanski polotok, zaliv, soline, laguno Stjuža, pa še 200-metrski pas morja. Kopenski del sega vse do Pinijevega drevoreda na glavni cesti v Strunjanu.
Previdno, modra rakovica ima močne klešče. Ko uščipne, težko izpusti. / Foto: Katja Gleščič
»Krajinski park tako vključuje štiri kilometre obrežja, kar je približno desetina naše obale in je najdaljši ohranjen del obale na celotnih 130 kilometrih obale Tržaškega zaliva. Ta naša obala pa je zelo dinamična, ker se fliš kruši in obala nenehno spreminja oblike,« opiše Marko Starman. Geologi naravoslovnotehniške fakultete, ki so nekaj let spremljali razmere, ugotavljajo, da se klif kruši še hitreje, kot so pričakovali. »Letos smo povsod še bolj jasno označili, da sta zadrževanje in hoja pod klifom nevarna. Tudi naši zaposleni redno opozarjajo obiskovalce, a nekateri opozoril ne upoštevajo,« ugotavlja Starman. Števci obiskovalcev, ki so jih postavili na vstopne poti na območju od izolskih Belih skal do Vile Tartini v Piranu, so pokazali, da se v naravni obrežni del parka poda po 200.000 obiskovalcev na leto. Ko prištejejo še goste iz hotelov na območju parka, ocenjujejo, da območje Krajinskega parka Strunjan na leto obišče med 600.000 in 700.000 ljudi.
Marko Starman, direktor Krajinskega parka Strunjan: »Tudi domačini morajo čutiti, da so na boljšem, ker živijo v naravnem parku.« / Foto: Katja Gleščič
Cilj upravljalcev Krajinskega parka je varovanje narave, pritiskov na naravno okolje pa je precej: od sidranja plovil, hrupa z bark za ribje piknike, prenočevanja, bivakiranja in kurjenja na območju parka do gorskokolesarskih podvigov na ozkih stezah na klifu. »Probleme nam povzročajo krivolovci, letos smo jih zalotili celo pri razbijanju kamenja za nabiranje strogo zaščitenih morskih datljev,« je povedal Starman.
Park se bo še širili na morje
Marsikdo pa niti ne pomisli, da dela škodo naravi, denimo tisti, ki se preskušajo v spretnosti zlaganja kamnov na kupe na obrežju. »Naši nadzorniki jim težko dopovejo, da s premikanjem kamnov uničujejo življenjski prostor ali vsaj posegajo v življenjske razmere organizmov, ki živijo pod kamni,« pravi Starman. Medtem ko denimo v Triglavskem narodnem parku obiskovalci bolj dosledno spoštujejo pravila, se v Krajinskem parku Strunjan očitno še ne zavedajo, da niso samo na plaži, ampak v zavarovanem naravnem parku.
Krožna učna pot po krajinskem parku se začne v centru za obiskovalce. / Foto: Katja Gleščič
Park bo v prihodnjih letih postal še večji. Naša država je pred tremi leti sprejela svoj pomorski prostorski načrt, v katerem je predvidela tudi širitev zavarovanega območja Krajinskega parka Strunjan – do 500 metrov v morje na območju od rta Ronek do Pacuga. »Naša naloga je pridobiti čim več informacij za zavod za varstvo narave ter ministrstvo za naravne vire in prostor, kaj bi ta širitev zavarovanega območja pomenila. Posvetovali smo se se z vsemi, ki jih širitev zadeva. Najbolj bo prizadela ribiče, ker se bo območje prepovedi ribolova s tem povečalo. A med gospodarskimi ribiči nismo zaznali resnega nasprotovanja, saj si želijo ohranjanja ribolovnih virov, da bodo lahko ribarili tudi jutri. Skrbi pa jih, ali bo dovolj nadzora nad krivolovci,« poroča Starman.
V javnem zavodu je pet redno zaposlenih, trije sodelavci delajo pri projektih, eden v podnebnem skladu za spremljanje tujerodnih vrst, poleg tega prek javnih del zaposlujejo nekaj delavcev za vzdrževanje in čiščenje parka. Poleti zaposlijo tudi študente, da usmerjajo in opozarjajo obiskovalce. »Park hočemo upravljati z roko v roki s piransko in izolsko občino. Predvsem pa morajo tudi domačini čutiti, da so na boljšem, ker živijo v naravnem parku. Brez vključevanja prebivalcev je naravni park nemogoče upravljati,« poudarja Marko Starman.
