Skrajno konico Piranskega polotoka, ki se kot najzahodnejši del slovenske obale globoko zajeda v Tržaški zaliv, krasi edinstven arhitekturni sklop, ki ga sestavljajo bastion, svetilnik s svetilničarjevim stanovanjem, okrogel zvonik z neogotsko rondelo in cerkev Marije Zdravja. »Gre za naš edini kamniti svetilnik in zelo smo veseli, da so ga zaupali v upravljanje Piranskemu pomorskemu muzeju. V zadnjih petih letih ga je upravljala italijanska skupnost v Piranu, pred tem je zanj volontersko skrbela Tončka Senčar. Prav ona nas je razveselila, ko nam je priznala, da je svetilnik končno prišel v prave roke,« je povedala Duška Žitko, kustosinja in koordinatorica kolektivne muzejske razstave, katere soavtorice so Bogdana Marinac, Nadja Terčon in Snježana Karijna. Na ogled je prav v svetilniku.
Eden najlepših pogledov na odprto morje
Masiven srednjeveški bastion je eden zadnjih ohranjenih delov piranskega obzidja, ki je nekoč obkrožalo mesto. V tem fortifikacijskem ostanku iz leta 1508 s tlorisom nepravilne ovalne oblike, zgrajenem iz lokalnega sivomodrega peščenjaka in z več kot dvometrskim ostenjem je vzidana bela kamnita plošča z grbom podestata Bemba, s piranskim mestnim grbom in datacijo 1617, ko je bila opravljena ena od prenov. Na njem so v belem istrskem kamnu v letih 1871–1874 zgradili svetilnik in svetilničarjevo stanovanje, po načrtu iz leta 1921 pa še cisterno za vodo, ki se skriva v bastionu. Polkrožni obod okrog svetilnika, nekoč prostor za topove, ponuja enega najlepših pogledov na odprto morje in sončne zahode. »Tudi zato se bomo trudili, da bodo vrata svetilnika odprta do mraka, ob koncu poletne sezone pa vsaj ob koncih tedna,« je povedala Duška Žitko.
Na vzhodni strani svetilnika je že pred svetilničarskim kompleksom v letih 1854–1856 po načrtih arhitekta Giuseppeja Mosa zrasel okrogel zvonik z elegantnim, kamnoseško bogatim neogotskim zaključkom rondelo in nedavno obnovljenim notranjim spiralnim stopniščem. Njegov predhodnik, zvonik kvadratne oblike, je bil med napadom kraljeve piemontsko-sardinske flote leta 1848 tako poškodovan, da so ga že leto pozneje porušili in na njegovih temeljih zgradili današnjega. »V zvoniku je ohranjen nedavno restavriran renesančni zvon z datacijo 1510, ki ga glede na reliefno upodobitev papeža in vernikov pripisujemo prvotni cerkvi sv. Klemena,« opozori sogovornica, ki nas pospremi po strmih stopnicah. »Zaradi varnosti vstop v zvonik dovolimo le odraslim in mladini od 14. leta starosti dalje,« opozori sogovornica.
Nadzor nad pomorstvom
Po razglasitvi svobodne plovbe na Jadranu leta 1717, po razglasitvi Trsta za svobodno pristanišče leta 1719 ter po upadu vladavine Beneške republike na Jadranu in v Sredozemlju je avstrijski Trst doživel nagel družbeni in gospodarski razvoj, tudi v pomorstvu. Tržaško pristanišče se je hitro širilo in sprejemalo vse številnejše in vse večje ladje. Pomorski promet se je ob istrski obali zelo povečal, zato je bilo treba domačim in tujim ladjam zagotoviti varno in dobro plovbo. Leta 1818 so v Savudriji zgradili svetilnik in ga kot prvega na Jadranu opremili s plinsko lučjo. V večernih urah 17. aprila 1818 so ga slovesno odprli. Dan odprtja je bil načrtno izbran, saj sta Trst takrat obiskala avstrijski cesar in cesarica. Leta 1872 se je savudrijskemu svetilniku pridružil tudi manjši, a nič manj pomemben piranski svetilnik na skrajnem rtu polotoka. Svetilnik so opremili z rdečo svetilničarsko lučjo na petrolej, ki je prvič zasvetila 2. marca 1872. »Svetloba s piranskega rta je bila vidna kar devet navtičnih milj daleč, zvok ročne sirene za meglo je bilo slišati do daljave pol navtične milje. Zvočni signal pa so oddajali v enakih presledkih kot svetlobne signale,« je razložila Duška Žitko in tudi spomnila, da je svetilnik spadal k piranski pristaniški upravi, ta pa je bila podrejena Pomorski vladi v Trstu, ki je imela popoln nadzor nad pomorstvom v avstrijski monarhiji in med drugim skrbela tudi za dobro organizirano in izjemno pomembno svetilničarsko službo.
Po vzpostavitvi prenovljenega svetilnika je leta 1874 želela urediti domovanje za tam zaposlenega svetilničarja in njegovo družino. Za dovoljenje je prosila piransko občino, ki je v to privolila, vendar pod pogojem, da spodnji prostor svetilnika ostane vedno v lasti piranske komune in da v primeru, če se svetilnik preseli na drugo mesto, ostane v lasti piranske komune tudi stanovanje.
Opozarjali tudi z zvočnimi signali
V prvem povojnem obdobju (1947–1955) je svetilničarska služba sodila pod upravljanje pomorske svetilničarske službe s sedežem v Splitu, ki je morala skrbeti za pravilno delovanje, vzdrževanje in izpopolnjevanje vseh jugoslovanskih svetilnikov in obalnih ter pristaniških svetilnih luči. »Svetilničarji, strokovno usposobljeni možje, so s prižiganjem svetilnikov pred sončnim zahodom in ugašanjem ob svitu skrbeli za varnost plovbe in orientacijo ladij. Ob megli so ladje opozarjali tudi z zvočnimi signali. Morali so skrbeti za nenehno delovanje svetilnika ter vzdrževati vse prostore,« je življenje svetilničarja opisala Duška Žitko in dodala, da je bilo tako vse do konca 70. let 20. stoletja, ko so svetilnik avtomatizirali.
Zanimivi so tudi podatki iz dnevnika (1964–1968) predzadnjega svetilničarja Josipa Graše, ki je z ženo in hčerama živel v svetilniku do leta 1978. Njegova slika je tudi del razstave. Med drugim je Graša zapisal, da je moral tudi med boleznijo prižigati in ugašati svetilnik na Punti ter rdeči in zeleni feral ob vhodu v piransko pristanišče. Skrbel je tudi za svetilnike na Bernardinu, v Portorožu in Izoli ter opravljal vzdrževalna dela na svetilnikih, v pisarni, stanovanju, skladišču pod njim ter na majhnem motornem čolnu, s katerim se je vozil med svetilniki.
»Muzej smo že zaprosili za poročno slikanje na njem, kar se nam zdi primerno in bo dobra promocija. Prav tako nadaljujemo sodelovanje z radioamaterji, ki imajo na svetilniku svoj vsakoletni dogodek, ko se povezujejo s kolegi s svetilnikov po vsem svetu. Muzej v prihodnje načrtuje vrsto raznovrstnih aktivnosti – koncerte, predstavitve knjig, delavnice in podobno,« je o načrtih povedala Duška Žitko.
