Jeseni 1994 je bila afera Hit, kot so jo poimenovali, na svojem vrhuncu. Po ustanovitelju največje in najuspešnejše igralnice v Evropi Danilu Kovačiču so tolkli vsi, od tistih, ki so igralništvo menda poznali, do tistih, ki o njem niso vedeli prav nič. Od malce posebnih bratov Podobnik do vodje slovenske tajne službe Mihe Brejca, od skrajne politične desnice do LDS-ovih politikov, ki so si na položaju direktorja dobičkonosnega sistema, ki ga je ustvaril Kovačič, želeli svojega človeka. Navsezadnje je Hit v svojem najboljšem obdobju na letni ravni ustvaril samo za državo četrt milijarde mark, kar se sliši danes povsem neverjetno. Danilo Kovačič je najprej naivno mislil, da bo država pustila, da igralnico, ki jo je ustvaril v nekoč propadajočem gostinskem podjetju, delavci lahko lastninijo, na koncu pa je bil vesel, da ni za vedno obsedel v zaporu.

Na koncu afere ga je najprej zamenjal njegov namestnik Branko Tomažič, ki je vztrajal v igralniškoturističnem sistemu z razmeroma dobro kondicijo do prve Janševe vlade leta 2004, potem pa so iz Hita razumljivo začeli počasi odstranjevati kadre, ki so bili preblizu Drnovšku ali, bog ne daj, Kučanu. To se je poznalo tudi pri poslih in na začetku mandata Golobove vlade smo lahko prebrali, da se Levica zavzema, da bi igralniškim delavcem pomagali z denarjem iz proračuna. Da bi Slovenci, tudi zdravniki, učitelji, sodniki, policisti in gasilci, od svojih plač prispevali za rulete. Lepa ideja, kajne?

Kakor koli, 11. septembra 1994 se je z Danilom Kovačičem pogovarjal naš novinar Ladislav Lesar in takrat je (še) direktor Hita postregel še z nekaj za današnje čase neverjetnimi podatki. »Povprečna plača v Hitu je 1300 mark, zaposlenih imamo 1500 delavcev, samo lani smo zaposlili 400 novih,« je na kritike odgovoril eden najboljših direktorjev v polpretekli slovenski zgodovini.