Politična korektnost pred 30 leti ni bila ravno najmočnejša deviza našega časopisa. Naj ponazorimo s primerom oziroma naslovom iz številke, ki je izšla na današnji dan, natančno 17. julija 1994. Končna postaja: debelost. Gotovo si predstavljate, da so naši predhodniki ponujali kak recept za hujšanje ali dieto, ki naj pomaga bralcu, ki se premalo giblje in preveč je. Nadnaslov pa je pokazal, da ne gre za dieto, ampak za enega najboljših filmskih igralcev vseh časov. Naši novinarji so pribili: Marlon Brando jih ima sedemdeset in 160 kilogramov. »Izgubil je vse – vsake sanje, vsako ljubezen, vsak film in tudi svoja otroka,« so nadaljevali z napadom na igralca, ki je bil na podelitvi oskarjev kakšnih 20 let pred tem proglašen za najboljšega igralca. Da, pisali so o človeku, ki je igral glavno vlogo v morda najboljšem filmu vseh časov Botru iz leta 1972.

Očitno filmski novinarji hitro pozabljajo, a Marlon Brando (1924–2004) je naše novinarje, ki so skoraj gotovo članek povzeli po tujih medijih, demantiral še nekajkrat. Naslednje leto je igral psihiatra v veliki uspešnici Don Juan DeMarco z Johnnyjem Deppom in Faye Dunaway, ob nekaterih manj pomembnih filmih pa je treba reči, da so nekateri njegovi filmi tudi po letu 2000 zelo dobro zaslužili. S solidno kriminalno dramo Obračun (2001), kjer je igral z Robertom De Nirom in Edwardom Nortnom, so zaslužili 45 milijonov dolarjev. In tudi zato morda citat: »Sega samo še po čipsu,« kot so zapisali naši poročevalci, ne pokaže vsega, kar je dobro vedeti o Marlonu Brandu.

Naj naštejemo še nekaj Brandovih večno zelenih filmov, ki jih ni slabo poznati: Tramvaj poželenje, Viva Zapata, Julij Cezar, Divjak, Na dokih, Upor na ladji Bounty, Mladi levi, Lov brez usmiljenja, Boter, Apokalipsa zdaj …