»Polovica Slovencev je tako in tako prepričanih, da je bil Jakob Aljaž rojen kar na Triglavu,« hudomušno reče Tomaž Mis, odločen možakar iz Zavrha pod Šmarno goro, s katerim bi Jakob Aljaž, če bi se rodil v nekem drugem, kasnejšem obdobju, gotovo gojil dobre medsosedske odnose. Bačnikova domačija, kjer je bil rojen naš veliki narodni buditelj, ki je tako rekoč ovekovečil Triglav kot simbol slovenstva, in Matjaževa domačija, od koder izvira Tomaž Mis, druga ob drugi sobivata pod Šmarno goro že od legende o kozorogu dalje.
»Nad nami je vrh Gradišče in po ustnem izročilu je živel tam graščak. Ker je bil zloben do podložnikov, se mu je rodil zelo grd sin z rogom. Nobeno dekle ga ni maralo, toda on je bil za razliko od očeta dober do ljudi in je vso svojo zemljo razdelil med dva hlapca. Med Bačnika, zato pri Bačn'k, in Matjaža. Bačnikovi so bili predniki Jakoba Aljaža, Matjaževi pa smo še vedno tu,« Tomaž slikovito opiše rojstno domačijo Jakoba Aljaža.
Upornik od glave do pet
Človek, ki ga slehernik na Slovenskem pozna po njegovem vrlem dejanju leta 1895, ko je za en goldinar, kolikor je takrat na ljubljanski tržnici stal kilogram masla, kupil kup grušča in skal oziroma vrh Triglava in dal nanj postaviti stolp iz pločevine, ki ga je 22. avgusta tudi blagoslovil – nenazadnje je bil vendar župnik – ta mož je bil torej rojen v Zavrhu pod Šmarno goro, in ne na Triglavu ali na Dovjem, če se drznemo pošaliti tudi mi. Je pa bilo 38 let službovanja na Dovjem zagotovo tistih, ki so najbolj zaznamovala njegovo življenje in pomenijo največji doprinos k slovenskemu narodu. Ne le dejstva, povezana s Triglavom, stolpom in kočo na Kredarici, ki so sledila kot odgovor na vsesplošno ponemčevanje naših gora, iz časa službovanja Jakoba Aljaža na Dovjem je tudi bogata dediščina na glasbenem področju. Danes že ponarodela pesem in slovenska planinska himna Oj, Triglav, moj dom, ki jo je uglasbil, ter slovenska pesmarica s pesmimi, primernimi tako za ljudsko kot zborovsko petje.
Jakob Aljaž namreč ni bil le navdušen planinec, ki je že kot otrok plezal po tepki pred hišo in jezil očeta, ko je strgal kakšne hlače, bil je tudi komponist in zborovodja ter je prek glasbe budil narodno zavest Slovencev. Glasba mu je bila položena malodane v zibko, svoj uporniški značaj pa je pokazal že kot mladinec.
»Ko je obiskoval šolo v Ljubljani, je s svojim kvartetom nastopil na zaključni prireditvi, kjer je bil na obisku tudi nek visoki uradnik. V slovenščini so zapeli pesem Naprej zastava Slave in to je bil kar velik škandal. Po pripovedovanjih naj bi zaradi tega ostal brez nagrade za nadarjenega dijaka. Jakob Aljaž je bil narodni buditelj tudi prek glasbe in ne le planinstva. Tako je prvi prevedel v slovenščino Sveto noč Franza Gruberja. Zakaj bi jo peli v nemščini, če jo lahko v slovenščini,« razloži Tea Čejvan, vodja turističnih programov v javnem zavodu Sotočje.
Hudomušen in priljuden
Zavod Sotočje je tudi skrbnik Aljaževe rojstne hiše v Zavrhu. Lani je bila njena obnova končana in danes je to predvsem večnamenski prostor za različne dogodke in srečanja, razstave in delavnice, predvsem pa tudi mesto, kjer lahko obiskovalci izvedo marsikaj o življenju Jakoba Aljaža. Od tega, da se je 6. julija 1845 kot četrti od šestih otrok rodil v majhni sobici v zgornjem nadstropju hiše in so mu ob rojstvu na glavo nadeli lovorjev venec, do tega, da je bil nadarjen otrok, ki je najprej na Dunaju študiral klasične jezike, a po očetovi smrti opustil študij, najverjetneje zato, ker ga družina ni več mogla finančno podpirati, šel v semenišče v Ljubljano in postal duhovnik.
Že v srednješolskih letih in kasneje med študijem je začel s prijatelji osvajati lokalne hribe, od Šmarne gore do vrhov v Škofjeloškem hribovju. Celo anekdota obstaja, kako je šel s prijatelji na Storžič in očetu navdušeno razlagal, kako lepo se od tam vidi do domače hiše, pa mu je oče odvrnil, kaj bi v hribe hodil hišo gledat, ko pa se jo z dvorišča prav dobro dobro vidi. Rad je imel stranpoti in rad je preizkušal svoje meje. Bil je zelo ljudski župnik, priljuden in hudomušen človek.
Prvo duhovniško službo je dobil v Tržiču, kjer je vodil štiriletno šolo in različne zbore, med njimi zbor čevljarskih vajencev in tudi lovski zbor. Z lovci je hodil po planinah in tamkajšnjih hribih, imel je celo psa novofundlandca in kanjo. Toda v Tržiču so si ga vseeno zapomnili po nečem drugem.
»Ko so menjali streho na zvoniku, je kazalo, da jih želi krovec ogoljufati. Ker se je Aljažu zdel račun previsok, je kar sam splezal po zunanji steni zvonika in sam premeril streho, nato pa krovcu predal točne podatke,« pove Tea Čejvan.
Več let je bil v Tržiču, nato kratko obdobje služboval tudi v Dobravi in se na koncu za skoraj 40 let ustalil na Dovjem, kjer je tudi pokopan. »Tam je pred lastnimi očmi, ker je bil v osrčju gora, videl, kaj se dogaja z našimi gorami. Ker je bil velik domoljub in zagovornik slovenstva, se je zavedal, kako težko bomo slovenske gore zadržali slovenske, glede na to, da so bili kažipoti v nemščini, koče nemške in tudi vodniki nemški. Prednost v kočah so imeli Nemci in če je bila ta polna, kot Slovenec nisi bil ravno dobrodošel. Ta razdvojenost in to prisvajanje slovenskih gora s strani tujcev sta ga najbolj prizadela,« strne Tea Čejvan Aljaževe vzgibe za njegovo junaško, drzno ali celo že nekoliko predrzno dejanje, ko je kupil vrh Triglava.
Od doma do doma
Prek planinskega in glasbenega udejstvovanja je Jakob Aljaž oznanjal idejo slovenstva in slovenskega jezika. »Da lahko uporablja slovenski jezik, mu je res veliko pomenilo. Danes morda težko razumemo, kaj je uporaba slovenskega jezika pomenila v času Jakoba Aljaža; ko si bil skoraj malo upornik, če si govoril slovensko, po drugi strani pa tudi ponosen, ko si lahko uporabljal slovenščino v okolju, obkroženem z nemško kulturo. To, da je Jakob Aljaž kupil vrh gore, da ta ostane slovenska, je bilo dejanje izjemne nacionalne zavesti. Nekdo je pač moral narediti prvi korak in glede na to, da mu je občina Dovje - Mojstrana kot lastnica – če lahko sploh rečemo, da je kdo lastnik gora – za en goldinar prodala vrh, je torej ta ideja tlela v glavah mnogih. Potreben je bil le tisti prvi, ki so mu drugi sledili,« o pomenu Jakoba Aljaža spregovori Tea Čejvan.
Čeprav o njem vedno govorimo kot o župniku z Dovjega, je bil po njenem mnenju vse drugo prej kot to – bil je narodni buditelj, pobudnik slovenstva, planinec, ki je tudi gradil planinske domove, in seveda glasbenik.
»Danes bi potrebovali takega človeka za predsednika vlade, če bi prišel nazaj, bi bili vsaj približno rešeni,« stoji za svojimi besedami tudi Tomaž Mis, ki je kot Jakob Aljaž prav tako navdušen gornik in obenem predsednik Gorniškega kluba Jakoba Aljaža. Klub si je nadel ime v čast temu velikemu Slovencu, kajpada, in v letu 2007 uredil spominsko gorniško pot od njegovega rojstnega doma v Zavrhu do Aljaževega doma v Vratih, ki se imenuje Aljaževa pot od doma do doma.
»Velik del poti je strasiral prijatelj Janez Kocjan, nastala pa je tako, da smo šli po vseh cerkvah in krajih, kjer je Aljaž kar koli in kadar koli deloval. Izdali smo tudi vodnik po poti in kartonček z žigi,« pove Tomaž Mis.
Pot se začne v Zavrhu, nadaljuje prek Šmarne gore v Smlednik proti Preddvoru in Storžiču, kamor je Aljaž rad zahajal, ko je služboval v Tržiču. Čez Kriško goro se nadaljuje proti Dobravi, nato pa se prek Karavank, vse od Begunjščice, Stola in Dovške Babe sklene pod Triglavom. Mimo groba Jakoba Aljaža na Dovjem gre njegova spominska pot v dolino Kot do doma Valentina Staniča, od tam se povzpne na Triglav in se po poti čez Prag konča pri Aljaževem domu v Vratih. Skupno 24 kontrolnih točk je na poti, šest gorskih vrhov, osem planinskih postojank, osem cerkva, Aljaževa rojstna domačija in njegov grob. Okoli 200 kilometrov dolgo pot je mogoče prehoditi v kakšnih petih dneh, do sedaj pa jo je prehodilo 450 gornikov.
Tomaž Mis jo je prehodil v enem kosu že 15-krat. »Ta pot je tako lepo speljana, da vidiš na njej vso Koroško, Gorenjsko in še precej več. Tako lepe poglede ponuja, da če tega ne vidiš, si res revež,« ponosno odvrne.
