Dan se je komaj prebujal, ob spokojnem miru pa so na brežini reke Ljubljanice na stopnicah ob Trnovskem pristanu uživali sprehajalci, malo naprej na Špici pa smo zmotili turista z Nizozemskega, ki je sedel na stolu in občudoval spokojnost reke. Z veseljem bi se v njej tudi kopal, če bi bilo to dovoljeno, a napoved ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, da se bodo meščani lahko spet kopali v reki, se še ni uresničila.

Rečni kapitan Tomo Zupančič, ki živi z Ljubljanico in je njen izjemni poznavalec, se še dobro spominja, kako so se, ko so bili otroci, z veseljem podali v reko. »V njej sem se naučil plavati. Otroci smo se kopali v Ižici, potem pa smo se podali v Ljubljanico, ki pa je bila občutno bolj mrzla in hitrejša. Tako smo le najpogumnejši zaplavali v Ljubljanico, nato pa hitro nazaj v toplo zavetje Ižice,« se spominja tistih časov in kot zanimivost pove, da se reka nikoli zares ne segreje, redko kdaj preseže 20 stopinj Celzija. Bi se danes v njej kopali? »Seveda! Zadnje čase se sicer samo takrat, ko je nujno, ko padem s čolna v vodo,« se zasmeji.

Onesnaženost vode je še vedno tista, ki preprečuje, da bi se ljudje v njej kopali. Čeprav je kemijsko stanje Ljubljanice dobro, pa rezultati mikrobioloških parametrov, ki jih izvajajo na ljubljanski mestni občini, kažejo, da kakovost vode v reki še vedno ne zadostuje kriterijem za pridobitev statusa kopalne vode. Kljub temu na občini vztrajajo pri načrtih za kopališče na ljubljanski Špici, kjer so se prebivalci pred desetletji že lahko kopali.

Kopanja v Ljubljanici pa nekoč ni preprečevalo njeno onesnaženje, temveč kar odlok, s katerim so hoteli preprečiti »pohujšanje« ob mestni reki. To so namreč za mestne oblasti predstavljali goli kopalci, zaradi katerih so na magistratu prejemali tudi pritožbe, je o zgodovini reke na podlagi starih kronik in arhivov v svoji knjigi Ljubljanske metamorfoze zapisala Darinka Kladnik. Tako je konec 18. stoletja veljala splošna prepoved kopanja v Ljubljanici. Ljubljanski župan Peter Fister je leta 1790 z »velikim zgražanjem ugotavljal, da se mnogi kopajo v Ljubljanici nagi celo podnevi, ne le ponoči, in to kar mešani po spolih«. Takim je takratni župan zagrozil kar s palico, če bi takšno početje v mestu nadaljevali. Ob splošni prepovedi kopanja je na kršitelje pazila policijska straža, ki je prestopnike tudi fizično kaznovala. Moški, ki so jih zalotili mokre ali že med kopanjem, so dobili udarce s palico, ženske pa s korobačem, biču podobni pripravi za udarjanje.

Kje zares izvira Ljubljanica?

Ljubljanica ima med slovenskimi rekami posebno mesto. Napaja se iz številnih kraških ponikalnih voda v zaledju, zato ji pravijo tudi reka sedmerih imen. Njena pot je dolga in razburljiva. Večkrat ponikne in se spet prikaže na površju, a vedno pod drugim imenom. Najprej se na svojem prvem izviru pod Snežnikom imenuje Trbuhovica, potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler pri več izvirih na Vrhniki in v njeni okolici, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo kot Ljubljanica. Njene izvire delimo na tri večje skupine: Močilnik, Retovje in Bistro. Poleg teh obstaja še večje število izvirov, studencev in pritokov.

Ta 41 kilometrov dolga reka prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. O izvoru imena reke in našega glavnega mesta, ki naj bi obe nastali iz iste osnove, je bilo prelitega že ogromno jezikoslovnega črnila, a še vedno nimamo splošno sprejete razlage. Po eni od možnih razlag bi lahko slovensko ime reke nastalo iz nemškega laibach, kar pomeni počasna voda, ki zastaja, bolj verjetno pa je, da je reka dobila ime po naselju.

Po legendi naj bi se do Vrhnike po Ljubljanici peljali tudi argonavti, ki so pod vodstvom Jazona iz Črnega morja in Save pripluli do izvira Ljubljanice. Na tem mestu naj bi ustanovili mesto, ladjo pa razstavili in prenesli po kopnem do obale Jadranskega morja. Njihova ladja je upodobljena tudi v občinskem grbu Vrhnike. Na Vrhniki rojeni Ivan Cankar je najpodrobneje opisal reko, predvsem njene izvire. O njih je v delu Moje življenje med drugim zapisal: »Ob vročih poletnih dneh, ko Močilnik usahne, ko je temno Retovje skoraj prazno in ko mila zelena Ljubija sanja svoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanica za cel seženj in ošabna Vrhničanka je samo še potok.«

Ladijski promet po reki

Ljubljanica ima bogato zgodovino, ena od velikih stvari v času Rimljanov je ta, da so strugo prestavili bliže Podpeči, da so lažje iztovarjali kamen, s pomočjo katerega so naredili kamnito Emono. V srednjem veku je vse malo zamrlo, potem pa so v času, ko so Habsburžani zavzeli Trst, začel promet velikih čolnarjev in tranzit se je večal in večal. V 16. stoletju, času turške nevarnosti, je bila vodna pot izjemno pomembna. Zadnji višek je plovba po Ljubljanici dosegla v sredini 19. stoletja, ko železnica dospe do Ljubljane, do Trsta pa še ne, zato se je pritisk transporta povečal. Od Ljubljane do Vrhnike se je tedaj vozilo skoraj izključno po vodi.

Ob teh zgodovinskih spominov se s Tomom Zupančičem preselimo v ne tako davno preteklost, ko sta bila leta 1965 tako kopanje kot promet po Ljubljanici prepovedana in od tedaj se z reko ni dogajalo praktično nič. Bila je le še bolj onesnažena, k čemur je prispevala stihijska gradnja na Ljubljanskem barju, ko so se odplake iz kanalizacije iz tripartitnih greznic vračale v reko. Tedaj smo zgradili tudi deponijo na Ljubljanskem barju, k onesnaženju je veliko prispevala tudi Tovarna usnja Vrhnika.

»Vidite, ti kamni, ki so zdaj zeleni, so bili v moji mladosti še čisti,« s prstom pokaže na obrežje Ljubljanice pod Prulskim mostom Zupančič, ki je prepričan, da bo Ljubljanica kmalu spet čista, saj nam je zdaj za okolje veliko bolj mar kot v preteklosti. Naš sogovornik je bil eden od začetnikov ponovne legalizacije plovbe po Ljubljanici. Na njegovo pobudo je mestni svet sprejel odlok o plovbi po Ljubljanici, sprejeli so uredbo za plovbo na motorni pogon in druge temeljne dokumente, ki so omogočali času in kraju primerno plovbo. Spominja se, kako je bilo v sedemdesetih letih, ko so ljudje kupovali Elanove čolne za na morje in jih prali v Ljubljanici, po letu 1991, ko je prišlo do vojne, pa so ti čolni kar ostali v reki. »Potem se je začelo tako, da so v Veslaškem klubu Ljubljanica izdelali prvi splav na motor in zadeva se je začela razvijati,« pripoveduje rečni kapitan, ki ima tri ladjice, s katerimi obiskovalce popelje po reki. Zdaj poleti so to večinoma tuji turisti, septembra pa se bodo spet začele z ladjicami prevažati skupine domačih obiskovalcev. Nad vožnjo z ladjico so več kot navdušeni, občudujejo to našo reko, še zlasti v delih, ki se Ljubljanica vije pod Plečnikovo arhitekturno mojstrovino.

Našega sogovornika, ki je po reki plul že neštetokrat, še vedno najbolj prevzame ta spoj reke s srednjeveško Ljubljano, navdušuje pa se tudi nad neokrnjeno naravo, ki jo lahko opazuje, ko gre ladjica tja do Podpeči. »Dlje za zdaj ne more, a se bo to kmalu spremenilo,« napoveduje Tomo Zupančič in nam pove, da je občina Vrhnika že sprejela svoj odlok o plovbi, zdaj pa so tik pred sprejetjem uredbe vlade o plovbi na motorni pogon vse tja do Vrhnike. Med Podpečjo in kmetijo Kamino bi bila plovba sicer prepovedana zaradi monitoringa, od tam naprej do Vrhnike pa spet plovna. Sicer si ne predstavlja, da bi bilo za takšno vožnjo prav veliko interesa, saj traja kakšne štiri ure, je pa velika škoda, da ne bi tisti, ki si to želijo, doživeli še tega nasprotujočega pogleda med mestom in naravo.

Prav ta del je namreč, kot nam pove Ljubljančan Andrej, ki ima svoj mali čoln, najlepši. V teh poletnih dneh skorajda ni dneva, ko ne bi odveslal na kakšen še neodkrit delček ob Ljubljanici proti Podpeči. »Vzamem si urico, dve, tri in se odpeljem, s seboj vzamem hladilno torbo in to je res neverjetno lepo,« pripoveduje.

Pot od Vrhnike do Ljubljane

Idej o oživljanju Ljubljanice je bilo že nešteto, nekatere so bile uresničene, druge ne, a dejstvo je, da je reka zadnja desetletja postala izjemno povezana z Ljubljančani in vse več urejenih brežin kar kliče sprehajalce, da živijo v njenem sozvočju. »Moja iskrena želja pa je, da bi enkrat v prihodnosti na bregu Ljubljanice imeli sprehajalno pot za pešce, konje in kolesarje od Ljubljane do Vrhnike. Vsaka reka si to zasluži, zakaj si ne bi tudi Ljubljanica? Res je, da smo Slovenci usmerjeni v hribe, a verjamem, da bi se marsikdo podal tudi po takšni sprehajalni poti. Morda se lahko zgledujemo po Poti spominov in tovarištva, ki smo jo nekoč zgradili in je izredno priljubljena med Ljubljančani.«

Velika sprememba, ki si jo že dokaj kmalu lahko obetamo, pa bo tudi kontinuirana plovba okoli Grajskega griča oziroma mestnega središča, s čimer bi s plovno potjo povezali vzhodni, osrednji in jugozahodni del mesta. Z uresničitvijo projekta bo pridobljena možnost energetske izrabe reke Ljubljanice. Tri male hidroelektrarne naj bi bile postavljene pri Plečnikovi zapornici na Ambroževem trgu, v Gruberjevem prekopu in pod Sotočjem. Z izvedbo projekta se bo po napovedih izboljšala tudi poplavna varnost na območju.

Ob tem bo na vrsto prišla tudi obnova zapornic na Grubarjevem prekopu in na Ambroževem trgu pri Cukrarni. Plečnikova ureditev Ljubljanice in njenih nabrežij se namreč izteče ob tej vodni zapornici, kjer je po arhitektovi velikopotezni zamisli oblikovan simbolni slavolok, posvečen vodi, ki zapušča mesto. Zapornica je sicer namenjena uravnavanju gladine vode v središču mesta.

»Res sem vesel, da smo se začeli zavedati, da je voda kvaliteta in ne več odpadni kanal. Odnos do vode se spreminja in za prihodnost reke se ne bojim. V dobi vsesplošne privatizacije in individualizacije prostorov je vodni prostor skupaj z brežinami po zakonu o vodah zavarovan prostor in trajni prostor za skupno uporabo,« še zaključi rečni kapitan Tomo Zupančič, mi pa se odpravimo nazaj proti mestu. Spremlja nas reka, v kateri plavajo številni labodi in jo preletavajo druge ptice, sem in tja pa opazimo tudi kakšno nutrijo – najbolj popularno žival, ki je za svoj življenjski prostor izbrala tudi Ljubljanico.