V prejšnji številki smo pisali o nedavnem poskusu atentata na bivšega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki odtlej na shodih na govorniškem odru nastopa varno skrit za neprebojnim steklom. Od nastanka Združenih držav so v atentatih umrli štirje predsedniki in en predsedniški kandidat. Leta 1865 so ubili predsednika Abrahama Lincolna, šestnajst let kasneje predsednika Jamesa Garfielda, leta 1901 predsednika Williama McKinleyja, leta 1963 pa predsednika Johna F. Kennedyja. Pet let zatem je pod streli atentatorja umrl tudi njegov mlajši brat Robert F. Kennedy, takrat najverjetnejši predsedniški kandidat demokratske stranke. A o njih podrobneje v prihodnjih številkah. Tokratno besedilo bo posvečeno drugim napadom na predsednike in kandidate v ZDA, ki pa so se, tako kot v primeru Trumpa, končali srečno.
Rešil ga je govor
Leta 1912 se je Theodore Roosevelt potegoval za še en mandat v Beli hiši. Med kampanjo v Milwaukeeju ga je ustrelil John Schrank, a sta naboj vsaj delno prestregla jekleni etui za očala in 50 strani dolg govor, ki ju je imel v prsnem žepu. Strelca so takoj prijeli, Roosevelt pa mu je verjetno rešil življenje z odredbo, naj ga nikar ne ranijo. Govor je dokončal: »Prijatelji moji, prosil bi vas, da ste čim bolj tiho. Ne vem, ali ste vsi dojeli, da so me pravkar ustrelili. A bo potrebno še kaj več, da se me rešijo.« Naboj se je ustavil v prsni mišici, kjer je ostal do konca življenja. Schrank je sprva priznal krivdo, a sodnik priznanja ni sprejel. Zaradi neprištevnosti ga tudi na sojenju niso spoznali za krivega, do smrti je bil v psihiatrični bolnišnici.
Sovražil je bogate
»V redu sem, v redu sem!« je sveže izvoljeni predsednik Franklin D. Roosevelt (FDR) februarja 1933 miril zbrano množico v Miamiju. Nekaj sekund prej je italijanski priseljenec Giuseppe Zangara s pištolo iz bližine petkrat ustrelil proti njemu, a ga je zgrešil. Ubil je čikaškega župana Antona Cermaka in ranil še pet ljudi. V nasprotju z željami tajne službe, ki je želela bodočega predsednika čim prej odpeljati na varno, so hudo ranjenega Cermaka naložili v avto in ga odpeljali v bolnišnico. FDR ga je vso pot tolažil. Sedemnajst dni pred inavguracijo je z odločnostjo in pogumom osvojil ves narod.
Ostal paraliziran
Maja 1972 je med kampanjo za predsedniškega kandidata demokratske stranke Arthur Bremer v nakupovalnem centru v Laurelu v Marylandu štirikrat ustrelil Georgea Wallacea. Eden od nabojev mu je poškodoval hrbtenico, zaradi česar je bil paraliziran in je do konca življenja ostal na invalidskem vozičku. Poleg njega je bilo ranjenih še več ljudi. Po aretaciji je izšla Bremerjeva knjiga Dnevnik atentatorja, iz katere je bilo jasno, da je streljal iz želje po slavi, ne pa zaradi političnega prepričanja. Za tarčo si je pred tem izbral tudi že predsednika Nixona, a atentata ni izpeljal. Obsodili so ga na 63 let zapora, mu kazen znižali na 53 let, po 35 letih pa so ga leta 2007 izpustili. Bližnje srečanje s smrtjo je spremenilo Wallaceov pogled na svet – do konca življenja je skušal popraviti vse krivice, ki jih je prej kot rasistični guverner Alabame povzročil temnopoltim.
Dvakrat ubežal smrti
Osemintrideseti ameriški predsednik Gerald Ford je septembra 1975 v dobrih dveh tednih kar dvakrat ubežal smrti. Prvič so nanj streljali v Sacramentu, drugič v San Franciscu. In kot da ni to že dovolj nenavadno, sta ga obakrat skušali ubiti ženski.
Petega septembra ga je napadla Lynette Fromme, članica kulta Charlesa Mansona. Stala je čisto blizu Forda, vanj usmerila pištolo, a ji ni uspelo ustreliti. Obsojena je bila na dosmrtni zapor, a so jo izpustili po 34 letih. Na prostost je prišla leta 2009, dve leti in pol po Fordovi smrti. Sedemnajst dni po prvem neuspelem atentatu je na Forda v San Franciscu streljala Sarah Jane Moore in obakrat zgrešila predsednika, z enim od nabojev pa poškodovala lokalnega taksista. Razorožili so jo ljudje v množici. Obsodili so jo na dosmrtno kazen, a jo konec leta 2007 izpustili. Dve leti kasneje je v intervjuju pojasnila, da je želela z atentatom spodbuditi nasilno revolucijo, ki bi ZDA vodila v spremembe. Ford je po bližnjih srečanjih s smrtjo v javnosti začel nositi neprebojni jopič, všit v plašč.
Zaljubljen v Jodie Foster
V poskusu atentata pa je bil marca 1981 ranjen takratni predsednik Ronald Reagan. John Hinckley mlajši ga je skušal ubiti na poti do limuzine v Washingtonu, kjer je imel govor. Naboj se je odbil od vozila in ga zadel v levo podpazduho, zlomil rebro, preluknjal pljuča in povzročil hude notranje krvavitve. Na srečo pa je zgrešil srce.
Ob sprejemu v bolnišnico je bil Reagan na robu smrti, a so ga rešili. Ranjeni so bili še trije drugi, med drugimi tiskovni predstavnik, ki je bil nato zaradi možganskih poškodb invalid. Hinckleyja zaradi neprištevnosti niso obsodili na zapor, temveč so ga zaprli v psihiatrično bolnišnico, iz katere so ga izpustili septembra 2016. Motiv za napad je bila njegova obsedenost z igralko Jodie Foster, ki je pet let prej (stara 12 let!) v filmu Taksist zaslovela v vlogi najstniške prostitutke. Dotlej je Fosterjevo zasledoval, se vpisal na univerzo, na kateri naj bi ona študirala, ji pisal pisma in jo klical. Prepričan je bil, da bi lahko bila par, če bi mu uspelo ubiti predsednika, saj bi se lahko kosala po slavi.
Med napadom gledal tekmo
Poskus atentata je leta 1994 preživel tudi predsednik Bill Clinton. Z njim je bil obseden 26-letni Francisco Martin Duran, ki so ga zaradi napada z avtom in vožnje pod vplivom alkohola vrgli iz vojske. Fantaziral je o tem, kako bi Clintona zadavil z golimi rokami, kar je opisal kot intimni proces. Septembra tistega leta je nabavil cel kup orožja in streliva, iz domače Nove Mehike pa se po mesecu dni »potovanja« konec oktobra prebil do Washingtona. Šel je do Bele hiše, polavtomatsko puško je skril pod dolg plašč. Pomešal se je med turiste. Ko je mislil, da na trati vidi Clintona, je začel streljati. Nikogar ni ranil, torej niti predsednika, ki je takrat na drugi strani Bele hiše gledal neko tekmo. Sploh ni vedel, kaj se dogaja.
Duran je izstrelil 29 nabojev, poškodoval je stavbo in razbil nekaj oken. Obvladali so ga trije mimoidoči in ga predali tajni službi. »Mar bi me ustrelili!« jim je navrgel, ko so mu natikali lisice. V njegovem avtu so našli več dokazov za načrtovanje atentata. Na sojenju se je skliceval na neprištevnost in vztrajal, da je skušal svet rešiti pred »meglico«, s popkovino povezano z nekim vesoljcem v gorovju Kolorada. Krivil je tudi hujskanje skrajno konservativnega voditelja pogovorne oddaje Chucka Bakerja, ki je govoril o oboroženi revoluciji in čiščenju vrha države. Obsojen je bil na 40 let zapora.
Ročna granata v Gruziji
Zadnji, ki so mu pred Donaldom Trumpom segali po življenju, je bil 43. ameriški predsednik George W. Bush. Med njegovim govorom v gruzijskem Tbilisiju leta 2005 je Vladimir Arutyunian na govorniški oder vrgel ročno granato, a ta ni eksplodirala. Poškodovan ni bil nihče – niti Bush niti gruzijski predsednik Mihail Sakašvili. Pripadniki tajne službe so osumljenca našli, ko se je skrival v predmestju glavnega mesta, a mu je med strelskim spopadom, v katerem je umrl policist, uspelo pobegniti. Ujeli so ga v bližnjem gozdu. Obsojen je bil na dosmrtni zapor.
