»Mnogi imajo zmotno predstavo, da so redovnice vstopile v samostan samo zaradi goreče vere ali ker jim starši niso mogli najti moža. Vendar pa je, predvsem pri klarisah, ki so živele v mekinjskem samostanu od leta 1300, jasno, da je poleg vere vstop v samostan povezan tudi s pridobitvijo izobrazbe. Pravzaprav je bil to v tistih časih edini način emancipacije žensk,« je začela pripovedovati Katarina Mihelič, umetnostna zgodovinarka in koordinatorka projekta Preobrazba, ki je dal nov zagon mekinjskemu samostanu, ki stoji le streljaj od mesta Kamnik. Tam sicer ni več mogoče videti redovnic, saj so zadnje samostan zapustile leta 2015 in ga prepustile Občini Kamnik, ki je v ta namen ustanovila javni zavod, v okviru katerega znotraj samostana potekajo številne dejavnosti, imajo pa še mnogo načrtov, ki pa so seveda odvisni tudi od finančnih sredstev.
Zagotovo je ena od zanimivosti ta, da samostan ponuja obiskovalcem tudi nočitve. Na voljo je 56 ležišč v 17 sobah, ki so pravzaprav redovniške celice, le da so jih nekoliko preuredili, sicer pa obiskovalcem skušajo za res zmerno ceno – od 20 do 30 evrov – ponuditi edinstveno izkušnjo bivanja v samostanu. Kot zanimivost: v sobah, ki so skromno, a lično opremljene, ni dostopa do interneta, tako da ima vsak možnost, da v miru in tišini razmišlja ali meditira. Ponujajo pa tudi intenzivne vaje v številnih dvoranah samostana.
Strogi red klaris
Kot smo že omenili, je bil samostan ustanovljen leta 1300, že 47 let po smrti ustanoviteljice reda klaris, svete Klare. Čeprav se je ta zavezala popolnemu uboštvu, se je njena zahteva po odpovedi materialnim dobrinam v praksi zelo težko uveljavila, zato so papeži že v času njenega življenja, zlasti pa po njeni smrti, omilili zahteve po popolnem uboštvu in dovolili klariškim samostanom tudi lastništvo posestev. Tako samostan v Mekinjah ni bil le duhovna ustanova, temveč tudi fevdalna uprava številnih posesti, ki so stale predvsem na današnjem Gorenjskem do Velesovega, vinograde pa so imele tudi na Vipavskem, Dolenjskem in Štajerskem. Tako so klarise lahko imele svojo lastnino oziroma je bilo to še kako priporočljivo; več ko je je prinesla s seboj, večjo moč v samostanu je imela. Polovico »dote« je redovnica morala nameniti samostanu, polovica pa je pripadla njej. »Več ko je imela, bolje je živela,« nam je ponazorila Katarina Mihelič in poudarila, da so imele največjo moč opatinje. Povprečno jih je v vseh letih v samostanu živelo kakšnih deset, največ pa od 24 do 27.
Red klaris je znan po tem, da je izjemno strog. Vsaka, ki je vstopila v samostan, se je zavezala klavzuri, kar pomeni, da so bile skorajda popolnoma odrezane od preostalega sveta. »Dvakrat na leto so lahko imele obiske staršev, pa še tedaj le v zamreženi govorilnici, v kateri so bile redovnice na eni, obiskovalci pa na drugi strani. Vedno je bila zraven tudi opatinja ali od nje imenovana redovnica, ki je pogovor nadzirala. Samostan in posest sta bila ograjena, vstopa ni imel nihče, tudi srečevanj med služabniki in redovnicami ni bilo, ker je bil že sam samostan zasnovan na način, da so bili ločeni. Kurišča so bila na primer z zunanje strani sobe. Ob res hudih boleznih je lahko prišel zdravnik, včasih kakšen gradbenik, sicer pa obiskov ni bilo,« nam je kot zanimivost povedala Miheličeva.
O tem, kako je potekalo njihovo vsakdanje življenje, in njihovo celotno zgodovino je podrobno raziskal dr. Damjan Hančič (povzetek je tudi na spletni strani samostana). Na splošno pa je veljalo, da so klarise vstajale ob petih zjutraj, molile do šestih, nato so se zbrale na nunskem koru pri maši, sledil je zajtrk, potem spet molitve in nato koristna opravila, kar je tedaj pomenilo, da so se ukvarjale z ročnimi deli, kot je vezenje, izdelovale so mašne plašče in del vezenine z Janezom Krstnikom je še vedno ohranjen v muzeju na Zapricah. Seveda pa so se ves čas izobraževale. Imele so bogato knjižnico, založeno z vsemi mogočimi, ne le verskimi knjigami. Poleg poučevanja so bile vešče tudi uporabe zelišč, imele so svoj veliki zeliščni vrt. Še posebno priznana je bila opatinja Doroteja Sidonija Gallenberg, ki je okoliškim prebivalcem svetovala glede pripravkov iz zdravilnih zelišč, zato so jo imenovali »zavetje bolnikov«. Po njej so poimenovali tudi linijo izdelkov Doroteja, ki jih danes prodajajo v samostanu in so si že utrli pot med uporabnice – zlasti je znana krema za suho kožo, pa tudi mila, čaji, zeliščni pripravki in tako dalje, ki jih zanje pripravlja Sabina Grošelj.
Izobražene uršulinke
Klarise so morale samostan leta 1782 zapustiti. Cesar Jožef II. in Marija Terezija nista bila naklonjena kontemplativnim redom, ki so bili odmaknjeni od sveta in po njunem mnenju niso z ničimer prispevali k družbi, zato so jih razpustili. Podpirala pa sta apostolske rede, kot so bile uršulinke, ki so leta 1902 postale lastnice samostana. Takoj po prihodu so dobile potrebna dovoljenja deželnega in krajevnega šolskega sveta in odprle šolo. Poleg obveznih predmetov so uršulinke posvečale posebno pozornost učenju jezikov, glasbi in vzgoji. Po drugi svetovni vojni, ko je bila iz političnih razlogov uršulinkam šolska dejavnost prepovedana, so se začele posvečati inštrukcijam, po čemer je bilo v okolici veliko povpraševanje. Poleg vseh drugih uršulink učiteljic je izjemno izstopala mati Kristina Pezdirc, ki je bila učiteljica z izrednimi vrlinami in talentom za jezike.
Med prvo svetovno vojno je v samostanu delovala bolnišnica in sestre so pomagale pri oskrbi ranjencev s soške fronte. Med drugo svetovno vojno je samostan zasedel gestapo, kasneje pa jugoslovanska oblast in uršulinke so bile izgnane. Junija 1945 so se, po skupnem prizadevanju uršulinkam naklonjenih posameznikov iz Mekinj in Kamnika, lahko vrnile iz pregnanstva, potem ko so novim oblastem obljubile, da bodo kuhale izseljencem, ki se bodo vračali v domovino in začasno ostali v mekinjskem samostanu. Pomembno vlogo pri vračanju redovnic v Mekinje in prilagajanju novim družbenim razmeram je odigrala takratna predstojnica samostana, domačinka iz Mekinj, m. Magdalena Plevel. Da bi rešila samostan pred ukinitvijo, je bila na njeno pobudo ustanovljena Državna ekonomija Mekinje, kjer so bile uršulinke zaposlene kot državne delavke. Dobivale so tudi državno plačo in bile socialno zavarovane. Ko je bila ekonomija v Mekinjah leta 1959 ukinjena, je bil velik del samostana po sklepu kamniškega občinskega odbora tudi uradno nacionaliziran. V tem delu so našle prostore različne dejavnosti: vajeniške šole, poboljševalni zavod za mladoletnike, zasebna stanovanja, med letoma 1971 in 2000 celo skladišče knjig NUK v Ljubljani.
Samostan prevzame občina
A redovnic je bilo iz leta v leto manj, vzdrževanje tako velike stavbe pa ogromno breme. Leta 2015 je bila skupnost uradno razpuščena, dilema pa je bila, kaj s stavbo narediti. »Uršulinke so dolgo iskale kupca, potem pa so sledile pozivu papeža Frančiška, naj stavbe, ki jih ne potrebujejo, podarijo v javno dobro. Ko se je občina odločala, ali bi samostan sprejela, so jo pregledali še statiki in drugi strokovnjaki ter podali mnenje, da je v dobrem stanju. Dve tretjini samostana sta res potrebni obnove, saj ni vodovoda, električno napeljavo je treba zamenjati in seveda določiti vsebine in koncept.
»Skušamo zasnovati center za oblačilno dediščino, saj je Kamnik znan po vsakoletnem festivalu narodnih noš. Želimo si, da obiskovalci ne bi videli le posameznih noš, ampak da bi se vanje lahko oblekli, poleg tega pa bi bil tu še center, kjer bi imeli prostore delavnic mojstri, ki te obleke izdelujejo. To so poklici, ki izumirajo. Delavnice bi delovale tako, da bi obiskovalec lahko mojstra opazoval pri izdelovanju noše,« nam je načrte razkrila Katarina Mihelič. Kot rečeno, imajo že sedaj tudi namestitve, ki so poleti popolnoma zasedene, gosti pa se tam tako dobro počutijo, da se radi vračajo. Uživajo v miru, ki ga lahko izkusijo v samostanu, k temu prispeva tudi cenovna dostopnost. V zadnjem času k njim pride tudi veliko športnikov. Želijo si še razširiti zmogljivosti, radi bi vzpostavili še bolj skromne sobe kot sedaj, da bi bilo življenje čim bolj asketsko, namenjeno umiku, in v tem smislu razvijajo tudi izkušnjo bivanja v samostanu s petimi zvezdicami. Ponujajo tudi zeliščarske in kuharske delavnice, pridobivajo stare recepte, v katerih je bilo uporabljeno sadje, saj bi na to temo izvajali tudi kulinarične delavnice, k čemur želijo spodbuditi tudi mlajše, da bi se začeli zavedati pomena tradicionalne hrane. Radi bi, da se tudi pretekla dediščina ohranja. Na samostanskem dvorišču potekajo tudi različni koncerti. Letos so tam že igrali Prifarski muzikanti, avgusta pa bo nastopila Manca Špik.
