V soboto se bodo v Cerknem zbrale predice iz vse Slovenije in z vrtenjem kolovrata ter sukanjem niti med prsti obujale spretnosti naših babic in prababic. Predle bodo z ovčjo volno, alpakino volno, volno koze, lanom, svilo ter tudi s pasjo in mačjo dlako. Na enem mestu bo mogoče videti različne tipe kolovratov, predenje na vreteno in se v predenju tudi preizkusiti.
Etnologinja Polona Kavčič, ki kot sodelavka Idrijsko-cerkljanske razvojne agencije bedi nad organizacijo vseslovenskega srečanja predic, pripoveduje, da so imeli predenje, preja, vretena in kolovrati v zgodovini vedno nekakšno mistično moč. »Nit v evropski kulturi pogosto predstavlja simbol povezovanja med dvema svetovoma, svetom živih in onostranstvom. Navijanje preje se je povezovalo s kontinuiteto življenja, odvijanje z minevanjem, konec preje pa s smrtjo,« razloži simbolni pomen niti. V preteklosti so zato obstajali celo dnevi v letu, ko predica ni smela sesti za kolovrat, denimo v božično-novoletnem obdobju, ob pustu, ob menjavi letnih časov, nekaj dni po porodu, ob smrti in s smrtjo povezanimi prazniki – takrat torej, ko so verjeli, da so meje med tostranstvom in onostranstvom odprte ter je prehod med njima lažji. Na našem ozemlju so nad prepovedjo bedela različna mitološka bitja, od Pehte babe, Zlate babe, Kvatrnice … Če se predice tega niso držale, so tvegale nesrečo v hiši, slabo letino, smrt ali drugo nesrečo.
Predejo z bosimi nogami
»Občutek in konstantna hitrost,« pravi Bojana Ažman, ena najbolj izkušenih in izurjenih slovenskih predic, ko jo vprašamo, katera veščina je pri predenju najpomembnejša. Sama kolovrat vedno upravlja z bosimi nogami, da je njuna vez močnejša. »Ves čas moraš imeti enak ritem dela, sicer bo s prejo težko plesti, ker ne bo enakomerna. Pletiljam to ni všeč,« pravi mojstrica predenja, ki je te obrti naučila že mnogo drugih. Sama je prve statve kupila pri 19 letih in začela s tkanjem, nadaljevala z barvanjem preje, nato pa ugotovila, da bi se bilo dobro naučiti še presti. »Učila sem se s pomočjo videov in angleške literature, danes je to zame neke vrste meditacija,« razkrije.
Najraje plete volno alpake, svilo in lan. »To so materiali, ki dajejo strukturo, namenoma ne predem enolično posukane preje, takšno lahko dobite v trgovini, narejeno z industrijskimi stroji,« se posmeje. Predenja se loti z mislijo na končni izdelek: nit bo drugače spredla, če ve, da bo iz nje nastala kapa, in spet drugače, če bo namenjena za tkanje šala. Sicer pa pripomni, da predice kaj veliko preje ne prodajo – deloma zato, ker ima doma predena preja za marsikoga previsoko ceno, deloma zato, ker največkrat vso porabijo same. Izpod njenih rok nastajajo šali, kape, iz lanu prtički. »Cena pa ni ovira,« doda, »ko govorimo o preji iz dlake domačih hišnih ljubljenčkov. Posebno pasjeljubci so pripravljeni plačati kolikor koli, da iz dlake njihovega psa naredimo prejo. To sicer ni nič nenavadnega, severnjaki so znani po tem, da iz dlak samojedov in malamutov pletejo izjemno tople puloverje.«
Najdlje v Prekmurju
Tradicija predenja po domovih se je najdlje ohranila v Prekmurju. Temu pritrjuje ena mlajših slovenskih predic, Prekmurka Maja Ivana Smodiš Škerl, ki se zelo trudi to spretnost približati tudi mladim. »Ročna dela so mi bila položena že v zibko, saj se je v moji družini veliko pletlo in kvačkalo. Vse otroštvo sem bila preskrbljena s pletenimi oblačili, predvsem puloverji, kapami in rokavicami. V domači hiši na Kapeli smo imeli stari kolovrat, ki ga je imela moja pokojna botrica Marica iz Radencev,« pripoveduje veterinarka in doktorica znanosti na področju agronomije, ki je v predenju, tkanju, barvanju prediva in občasno celo striženju ovac našla svoj hobi.
Za moške Tour de France, za ženske Tour de fleece
Predice si virtualno delijo svoje aktivnosti predenja in volnenih izdelkov, se obveščajo o dogodkih in si izmenjujejo ideje. Tako je kmalu po lanskoletnem prvem srečanju predic padla ideja, da bi izvedli tudi prvi slovenski Tour de fleece, nekakšni Tour de France v predenju. »Izvajali smo ga pozimi in se enkrat na teden srečevali prek virtualne platforme zoom. Vsaka udeleženka si je sama določila cilj, ki ga je skušala v obdobju 'dirke' doseči, na primer spresti vrečo pasje dlake, počesati ali mikati vrečo ovčjega runa, spresti volneno prejo za pletenje in podobno. Sodelovalo nas je šest predic in na koncu smo ugotovile, da je tovrstna aktivnost zelo dobrodošla, poučna in zabavna, nas še bolj povezuje, zato si tudi v prihodnje želimo nadaljevati takšne ali podobne izzive,« pripoveduje sogovornica, ki ji predenje na kolovrat ponuja odklop od vsakdanjih skrbi. »Deluje meditativno, spodbuja kreativnost in ustvarja dobro počutje,« se strinja.
Dolga pot do niti
Rojstvo niti se vseeno ne začne na kolovratu. Začne se na kmetiji, na pašniku, kjer se pasejo ovce ali koze. Takšnih kmetij, kjer rokodelke lahko dobijo runo, to je neočiščeno volno ovce, je na Idrijskem in Cerkljanskem še nekaj. »Včasih jih rokodelci obiščemo že takrat, ko strižejo ovce, in kar sproti odbiramo najboljšo in najkakovostnejše runo. V Sloveniji nekako velja, da je najboljša volna od naše avtohtone jezersko-solčavske ovce. Pomembno je tudi, kdaj se ovco striže. Spomladanska volna ni najboljša, saj so ovce zimo preživele v hlevih, ob revnejši hrani. Kakovostnejša in tudi čistejša je jeseni, potem ko so se vse poletje pasle zunaj na pašnikih,« pripoveduje Rupnikova in dodaja, da imamo na področju kakovosti volne še kar nekaj možnosti za izboljšave. Ker ta v Sloveniji ni cenjena in je pravzaprav odpadek, rejci pri selekciji črede ne gledajo na kakovost volne, ampak bolj na mesnatost oziroma mlečnost pasme, zato je tudi do kakovostne slovenske preje težko priti.
Ko je ovca enkrat ostrižena, je treba runo oprati. Nekoč so to počeli v potokih, danes to rokodelke delajo same doma v posodah. Perejo ga zgolj z vodo, da se v volni ohrani lanolin oziroma laneni vosek, ki je izredno blagodejen za našo kožo. Runo je treba oprati vsaj v petih ali šestih vodah in ga nato posušiti na zraku, a v senci, da se vlakna ne lomijo. »Takrat se potem šele začne rokodelski del. Ko je volna oprana in posušena, jo je treba scufati, da po pranju spet postane zračna in mehka, nato jo zmikamo s posebnimi krtačami oziroma krtačnimi bobni. S tem z nje odstranimo še zadnje nečistoče, predvsem pa vsa vlakna postavimo v isto smer. Šele ko je to končano, lahko predica sede za kolovrat,« sogovornica opiše, da je do predenja dolga pot.
