Jimi Hendrix in Chicago? Gre za dva različna pojava ob približno podobnem času, ki navajata na pregovor, da se velja v življenju odločiti med tem, ali hočeš slavo ali pač denar. Kot je za pregovore značilno, to ne drži nujno, saj imajo številni oboje. Člani skupine Chicago s kitaristom Terryjem Kathom na čelu, ki je prav tako kot Hendrix imel težave z narkotiki ter leta 1978 umrl v nesreči s strelnim orožjem, globalno ne spadajo med obče znane zemljane. Bolj razvpita sta že Mitch Mitchell in Noel Reding, torej bobnar in basist, ki sta spremljala Hendrixa. Po drugi strani pa Hendrix na lestvicah ne v Evropi ne v ZDA nikdar ni osvojil vrha, medtem ko je Chicagu v ZDA to uspelo s kar petimi albumi in tremi posameznimi skladbami, s skupno dvajsetimi skladbami pa se jim je uspelo uvrstiti med prvih pet.

Nerazumljivi dolgčas

Seveda velja upoštevati, da se je Hendrix prebil v Londonu in Evropi ter ne v ZDA, obenem pa se je s smrtjo v 27. letu uvrstil v znameniti klub zveličanih rockerjev. Upoštevati velja tudi, da Chicago, ki so na začetku kariere igrali kot predskupina tako Hendrixa kot Janis Joplin, niso nastopili na festivalu Woodstock, čeravno so bili tjakaj vabljeni. Njihov menedžer je pomislil, da se jim bolj splača imeti samostojni koncert na drugem prizorišču, obenem pa je skrbel tudi za zasedbo Santana in njim omogočil Woodstock, kjer so se proslavili. A kot smo na teh straneh že pisali, pred Woodstockom nihče ni vedel, da se bo festival razvil v to, kar se je. Obenem so Chicago tiste vrsta zasedba, ki bi jo lahko oklicali za predstavnico »realne politike« v glasbenem poslu. Njihove uspešnice so znane marsikateremu zemljanu, vendar pa jih tudi nemalokdo ne zmore povezati z njihovim imenom, zato jih ob tej priložnosti poskusimo spoznati bolj.

Ne preseneča podatek, da so leta 1967, torej po tistem, ko so The Beatles in druge britanske zasedbe osvojili ZDA in tamkajšnji mladeži odkrili formulo delovanja, Chicago začeli kot zasedba, ki je po chicaških klubih preigravala tuje uspešnice. In že v samem začetku so bili specifični po tričlanski pihalni sekciji, kar v belskih rock'n'roll zasedbah ni bilo pravilo, ampak se je trobilce najemalo bodisi za snemanja ali nastope. To so poudarjali tudi sami, ko so oznanjali: »Smo rock'n'roll zasedba s trobili.«

Gre za posadko, ki kot da jim je bila komercialna uspešnost usojena, ob čemer pride na misel izjava: »Njihova glasba premore neki dolgčas, ki je meni nerazumljiv.« S temi besedami je namreč Dušan Kojić, vodja beograjske zasedbe Disciplina Kičme, razložil, zakaj mu ni uspelo v Londonu oziroma na anglosaksonski glasbeni sceni. Chicago dajejo vtis, da so velemojstri prav tega »dolgčasa«.

Vrnitev k izhodišču

Že s prvim albumom Chicago Transit Authority iz pomladi 1969 so zadeli v polno in pridobili naziv »sleeper hita« torej popolnega presenečenja, na lestvici pa so ostali tedaj rekordnih 171 tednov. Da bo mera polna, je bil album dvojni, skladba Beginnings pa je osvojila vrh »easy listening« lestvice Billboard. Slednje veliko pove o skrivnosti uspeha. Vešči inštrumentov in različnih žanrov ter vokalnih večglasij so se posvetili občinstvu, ki se ni moglo izogniti zapuščini rock'n'roll revolucije, vendar so bili po zahtevah manj radikalni. Eden od prvakov tega pristopa je bil na primer tudi Elton John, čeravno so zgodnji Chicago po zvoku blizu temu, kar je leta 1968 prišlo ven v paketu glasbene predstave Hair s ploščo, za katero so v New York Timesu zapisali: »Nekaj, kar srednji razred mora imeti.«

Tudi nadaljevali so kot zaupanja vredni odličnjaki. Do leta 1976 so izdali devet albumov, od tega enega »živega« iz tedna, ko so vsak dan zaporedoma nastopili v Carnegie Hallu, še preden jim je uspelo sestaviti skladbo, ki je zasedla vrh lestvic, pa so izdali tudi album največjih uspešnic. Dokončno zmagovit trenutek so dočakali s skladbo If you leave me now, ki so jo izdali poleti 1976, na današnji dan, 23. oktobra, istega leta pa je zasedla vrh lestvic v sedmih državah, vključno z ZDA in Anglijo, v malodane vseh osrednjeevropskih državah pa je bila uvrščena vsaj med prvih pet. Zanimivost: If you leave me now je bila ena od zgolj štirih nedisko skladb, ki so tistega leta v ZDA zavzele vrh, tri leta kasneje pa se je prav v Chicagu na bejzbolskem stadionu zgodila Disco demolition night, na kateri so ljudje razbijali disko plošče. Belska rock glasba osrednjega toka je tiste čase dajala vtis omlednosti in betežnosti. Največja pop rock uspešnica leta 1976 je bila na primer Silly love songs Paula McCartneyja, dodajmo pa še, da so se septembra istega leta z debitantskim izdelkom pojavili tudi Boston, še ena ameriška zasedba podobnih vzgibov kot Chicago. Šlo je za njihovo uspešnico More than a feeling.

Po smrti Terryja Katha leta 1978 se je pričakovalo, da bodo Chicago izgubili čarovnijo, obenem pa so nastopila osemdeseta z novim valom kot odgovorom občemu stanju, ki je bil poguben za marsikaterega starejšega muzikanta. Chicago so se prilagodili tako po videzu kot zvoku. Ostriženi in v oblekah so se leta 1982 vrnili na vrh z novo balado Hard to say I'm sorry, pri kateri sta s sintesajzerjema bistveno sodelovala člana zasedbe Toto, ki je tistega leta izdala uspešnico Africa. Nekoliko mlajši člani Toto so bili tako ali tako sledilci izročila Chicago. Tudi omenjeno uspešnico, tako kot If you leave me now, je odpel basist Peter Catera, ki pa je leta 1985 skupino zapustil zaradi samostojne kariere. A če je bil kdo mnenja, da je to dokončni konec Chicaga, se je zmotil. Še enkrat so posegli po samem vrhu, in sicer leta 1988 s skladbo Look away, ki pa zunaj severnoameriške celine ni bila posebno uspešna, s čimer se je zasedba vrnila k izhodišču. V osnovi so torej izrazito ameriški glasbeni pojav, ki je za evropski glasbeni okus lahko neprivlačen, medtem ko so v ZDA najširšim slojem, torej ljudem, ki od glasbe ne terjajo več od tega, da jih spremlja na poti v službo ali ob drugih priložnostih, ugodnejši od Jimija Hendrixa.