Šele pred kratkim so se pojavile pasme, kot sta ragdoll (prva pasma, za katero je bil registriran patent) in burmanka ali pa kodrasti korniš rex in brezdlaka sfinga. Pasme, kot je denimo perzijska mačka, so starejše, njihov izvor je mogoče zaslediti na Bližnjem vzhodu v 17. stoletju, a so še vedno relativno mlade v primerjavi s številnimi pasmami psov. In čeprav so med pasmami psov izrazite razlike v nagonih in osebnosti, se večina mačjih pasem razlikuje predvsem po videzu, saj so ohranile svoj temperament in velikost.
Rejci še naprej ustvarjajo nove pasme mačk, vključno s križanci med domačo in divjo mačko. Bengalka denimo je azijska leopardja mačka, križana s hišno mačko, savanka pa križanec med afriškim servalom in domačo mačko. Zaradi divjega izvora sta obe pasmi vsaj za nekatere sporni.
Mačke prihodnosti
V Evropi so pred več kot tisoč leti mačke uporabljali za zatiranje škodljivcev in kot vir krzna. Ko je skupina skandinavskih arheologov primerjala velikost mačjih kož iz časa Vikingov s telesnimi značilnostmi sodobnih mačk, so ugotovili, da so mačke 21. stoletja za kar 16 odstotkov večje. Ti rezultati so bili nenavadni, predvsem zato, ker udomačitev običajno prispeva k nižji rasti. Če primerjamo pse, so ti za četrtino manjši od volkov, tudi govedo, ovce in koze so manjši od svojih divjih prednikov. In do večjih mačk gotovo ni pripeljala zgolj razpoložljivost energijsko bogate mačje hrane. Znanstveniki so namreč dokumentirali tudi večjo velikost divjih mačk v avstralski divjini v okolici naselij, kjer imajo dostop do ostankov človeške hrane, čeprav jih ne hranijo redno.
Velika in prijazna
Kakšne mačke lahko torej pričakujemo v prihodnje? Ena od možnosti je, da bodo mačke prihodnosti še večje od današnjih in bolj prijazne. Sobivanje z ljudmi lahko pomaga, da postanejo bolj prijazne. Po naravi so namreč samotarske in neodločne. Če jih primerjamo s psi, imajo ti dolgo evolucijsko zgodovino kot delovne živali in ne kot lovci. Stalen stik z ljudmi je morda pomagal, da so imele prijaznejše mačke prednost pri preživetju, pri čemer je večja verjetnost, da na potomce prenesejo bolj »družabne gene«. Sčasoma bi to morda lahko pomagalo ustvariti bolj sproščenega hišnega ljubljenčka, ne da bi s tem vplivali na osnovne značilnosti mačjega karakterja.
Ko so znanstveniki primerjali družbeno vedenje in osebnost domačih mačk s snežnimi leopardi, afriškimi levi in škotsko divjo mačko, so ugotovili, da hišne mačke niso ravno primerne za življenje v skupini. Ponavadi so bile gospodovalne, nevrotične in impulzivne – kar niso ravno lastnosti, ki bi jih pričakovali od hišnega ljubljenčka. Po značaju so bile še najbolj podobne družabnemu afriškemu levu, ki se je naučil živeti v skupinah. To pa nakazuje, da imajo mačke »naravno podlago« za prilagajanje na bolj družabno prihodnost.
Ljudje namenjamo vse več časa preučevanju psihologije in vedenja mačk, kar gotovo izboljšuje naš odnos z njimi. Z razumevanjem, kaj mačke vznemirja, kaj jih motivira, kaj osrečuje, kaj lahko in česa ne morejo tolerirati – lahko zagotovimo, da bodo imele naše mačke najboljše možno življenje.
