V teh časih, ko so napetosti v svetu visoke, je znova aktualna zgodba, ki se je odvila daljnega leta 1950 in ki bi bržkone lahko privedla do resnične jedrske vojne. Decembra tistega leta so severnokorejske sile skupaj s kitajskimi vojaki zasedle Pjongjanga (danes prestolnica Severne Koreje). Ta vojna je korejski polotok pustila v ruševinah. Manj znana pa je zgodba, zakaj je bil svet takrat na robu jedrske katastrofe, pri čemer je bil glavni akter ameriški general Douglas MacArthur.
Njegove zgodbe so se te dni spomnili pri britanskem BBC-ju. Naj spomnimo, da se je korejska vojna se je začela pet let po koncu druge svetovne vojne, ko sta ZDA in Sovjetska zveza razdelili Korejo vzdolž 38. vzporednika. To je bilo mišljeno kot začasna rešitev za odstranitev japonskih sil, a je hitro preraslo v geopolitični konflikt. Sovjeti so podprli Kim Il-sunga na severu, ZDA Singmana Rheeja na jugu. Obe strani sta zavračali legitimnost druge in si prizadevali za združitev Koreje pod svojimi pogoji.
Teorija domin
Junija 1950 je Kim Il-sung prestopil 38. vzporednik, oborožen s sovjetskim orožjem. Severnokorejske sile so hitro napredovale in zavzele Seul. Predsednik ZDA Harry S. Truman, prepričan v teorijo domin (da bo torej vzpon komunizma v eni državi, povzročil podobno v drugih), je OZN pozval k posredovanju. Brez sovjetskega veta je bila takrat sprejeta resolucija, ki je pozvala k obrambi Južne Koreje, pri čemer so ameriške sile prevzele poveljstvo pod generalom Douglasom MacArthurjem.
Sile OZN, kot so jih uradno imenovali, so bile na začetku preslabotne, da bi zaustavile napredovanje severnokorejskih čet, ki so do septembra oblegale Busan. MacArthur je nato izvedel drzen desant pri Inčonu, s katerim je prekinil oskrbovalne linije Severne Koreje in severnokorejsko vojsko pregnal iz Seula. Toda zmaga je bila krvava – na tisoče civilistov, obtoženih sodelovanja s komunisti, je bilo pobitih.
Sile OZN so nato napredovale proti severu in oktobra zavzele Pjongjang. MacArthur je bil odločen dokončno uničiti severnokorejske sile, kljub Trumanovim opozorilom pred širjenjem konflikta. Njegov napredek proti meji s Kitajsko je razburil Mao Cetunga, ki je novembra 1950 sprožil obsežno ofenzivo s kitajskimi silami. Zahodne sile so utrpele hude izgube in bile prisiljene v enega najbolj krvavih umikov v zgodovini ameriške vojske.
Napestosti med vodilnimi
Ko so kitajske in severnokorejske sile ponovno zavzele Pjongjang, je MacArthur začel javno zagovarjati uporabo jedrskega orožja proti Kitajski. Truman je te zahteve zavrnil, a napetosti med predsednikom in generalom so dosegle vrelišče. Aprila 1951 je Truman odpustil MacArthurja zaradi nespoštovanja ukazov, da bi preprečil eskalacijo v tretjo svetovno vojno.
Konflikt je preraslel v krvavo vojno izčrpavanja, brez odločilnega zmagovalca. Sporazum o premirju, podpisan leta 1953, je vzpostavil demilitarizirano cono okoli 38. vzporednika, vendar mirovna pogodba nikoli ni bila podpisana, kar pomeni, da sta obe Koreji tehnično še vedno v vojni.
Ocenjujejo, da je v vojni umrlo štiri milijone ljudi, polovica od tega civilistov. Celotna mesta in vasi so bili uničeni, družine za vedno razdeljene.
Danes Korejski polotok ostaja razdeljen, ločen z 250 kilometrov dolgo demilitarizirano cono, ki jo varujejo vojaki in prekrivajo mine. Korejska vojna ni bila le konflikt med dvema državama, pač pa mednarodna tragedija, katere posledice so še vedno prisotne v geopolitiki in življenjih ljudi na polotoku.
