V Muzeju Jugoslavije v Beogradu so nedavno odprli novo razstavo z naslovom »Čuvajte (mi) Jugoslavijo«, s katero obeležujejo 90. obletnico atentata na kralja Aleksandra I. Karađorđevića v Marseillu. Kot osrednja ustanova, namenjena jugoslovanski dediščini, želi muzej s tem osvetliti družbeno-zgodovinske okoliščine v državi po atentatu ter raziskati, kako je bilo oblikovano spominjanje na kralja z namenom ohranjanja enotne države. Ob tem si lahko zastavimo provokativno vprašanje: kakšne so bile v resnici njegove zadnje besede?
Zgodba gre takole: med vožnjo v odprtem avtomobilu po ulicah Marseilla, v spremstvu francoskega ministra za zunanje zadeve Louisa Barthouja, je kralja oktobra 1934 ubil Vlado Černozemski, bolgarski nacionalist, povezan z makedonsko organizacijo VMRO in tesno sodelujoč s hrvaškimi ustaši.
Kaj je rekel v resnici?
Naslov razstave parafrazira domnevne zadnje besede kralja Aleksandra I., ki so bile uporabljene kot njegov politični testament v prizadevanjih za ohranitev kraljevine, ki se je soočala z notranjimi nesoglasji in zunanjimi grožnjami. Toda mnogi dvomijo, če gremo prek te razstave, da so bile to res njegove zadnje besede, pač pa so na tak način poskušali mobilizirati jugoslovansko javnost za ohranitev skupnosti, stabilnosti in miru. Obstajajo različne variacije teh domnevnih besed: »Čuvajte Jugoslavijo«, »Čuvajte mi Jugoslavijo« in »Čuvajte mi mojo Jugoslavijo«.
Toda ali je kaj takega v resnici rekel? Z današnjega vidika se zdijo takšne besede malo verjetne. Nekateri bolj provokativno razmišljujoči domnevajo, da so bile v resnici bliže kakšnemu bolj iskrenemu vzkliku, poznanem po širnem Balkanu in ki bi ga v vljudno slovenščino prevedli kot: »Naj gre vse v tri krasne.«
Žal njegovih resničnih zadnjih besed – če so sploh bile – ne bomo nikoli dognali. Med drugim zato, ker je bil dogodek docela nepričakovan in ker to niso bili časi, ko so bili novinarji za vsakim vogalom.
Glede novinarstva in atentata morda še naslednja anekdota: časnik Politika je v svoji izdaji naslednjega dne menda zapisal, da se je kralj poslovil od navdušene množice in z ladjo odpotoval nazaj v domovino. Novinar je namreč članek poslal, še preden so odjeknili streli.
Atentat je bil, kot vemo danes, skrbno načrtovan in je poudaril nestabilno politično ozračje na Balkanu v obdobju med obema vojnama. Kralj Aleksander I. je bil ključna osebnost pri oblikovanju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918, kasneje preimenovane v Kraljevino Jugoslavijo. Njegova vladavina je bila zaznamovana s prizadevanji za združitev raznolikih narodov pod centralizirano vlado.
Pretepen do smrti
Po atentatu je na prestol stopil kraljev najstarejši sin, Peter II., star komaj 11 let, z regentskim svetom pod vodstvom njegovega bratranca, princa Pavla, ki je upravljal državne zadeve.
Glede razstave v Beogradu morda še to: realizirana je bila v sodelovanju s številnimi institucijami, kar obiskovalcem omogoča ogled avtentičnih predmetov, fotografij, arhivskih dokumentov, filmskih zapisov in umetniških del, ki so nastali z namenom komemoracije umorjenega kralja. Med njimi so tudi predmeti, ki so prvič predstavljeni javnosti, kot sta posmrtni maski kralja Aleksandra I. in Louisa Barthouja, izdelani neposredno po atentatu, danes pa hranjeni v muzeju v Marseillu.
Razstava bo odprta do 31. marca 2025.
