»Očeta« indijskega naroda Mahatmo Gandhija je zaradi popuščanja do Pakistana oziroma muslimanov konec januarja 1948 ubil hindujski skrajnež. Dobra tri desetletja kasneje pa je Indijo pretresel še krvavi napad na premierko Indiro Gandhi. Na zadnji oktobrski dan leta 1984 sta jo umorila njena stražarja, pripadnika verske ločine sikhov. Istemu priimku navkljub Mahatma in Indira nista bila sorodnika, sta pa bila v določenem času tesna sodelavca.
Eden od tvorcev sodobne Indije in vpliven zagovornik nenasilnega protesta (satjagrahe) kot sredstva revolucije Mahatma Gandhi se je rodil oktobra 1869 v takratni britanski koloniji Indiji. Prihajal je iz kaste trgovcev, pri trinajstih se je poročil z vrstnico, imela sta štiri sinove. Na željo očeta, ki je umrl, ko je bil Mahatma star šestnajst let, je šel študirat v Anglijo, zaradi česar so ga izločili iz kaste. Potovanje prek morja namreč ni bilo dovoljeno. Študiral je pravo, na veliko bral knjige, ki so mu bile prej nedostopne, vsrkaval znanje, spoznaval nove ljudi. Po diplomi je postal odvetnik z glavno nalogo izterjave denarja od trgovcev v Južni Afriki, kjer je organiziral gibanja za ureditev primernejše in pravičnejše zakonodaje za tam živeče Indijce. Z bojem za pravice najemnih delavcev tam sicer ni dosegel veliko sprememb, je pa postal medijsko prepoznaven. V času upora rudarjev proti izrazito belopoltemu prebivalstvu je prvič na množični bazi uporabil načelo satjagrahe – miroljubnega upora s civilno nepokorščino, poti resnice, težnje za dušo. Njega so sicer leta 1913 aretirali, je pa stavka, ki je iz solidarnosti postajala vse bolj razširjena, sčasoma vodila do spremembe zakonodaje. Med prvo svetovno vojno se je vrnil domov, se odpravil potovat po svoji deželi in se zaobljubil revščini. Postal je Mahatma, »velika duša«.
Ubit med molitvijo
Leta 1919 je vstopil v javno življenje, saj so Britanci takrat sprejeli zakon, po katerem bi se Indijci morali registrirati s prstnimi odtisi in osebnimi podatki. V naslednjih skoraj treh desetletjih je postal osrednja osebnost politike, njegova filozofija pa je temeljila na nenasilju in boju za resnico. Nekaterim njegovim privržencem to ni šlo najbolje od rok, saj je v izbruhih nasilja (ki so bili tudi odziv na njegove številne aretacije) umrlo več ljudi, sam pa je bil ob tem strašno pretresen. V pokoro za smrti je pozval k vsedržavnemu postu, a se je nasilje stopnjevalo in privedlo do streljanja britanskih vojakov na množice. Umrlo je več sto ljudi, več kot tisoč naj bi jih bilo ranjenih. Bil je glavni duhovni in politični vodja Indije ter indijskega gibanja za neodvisnost. Zavzemal se je za odpravo razlik, izhajajoč iz kastnega sistema ali verske pripadnosti, zahteval večjo socialno pravičnost ter se trudil umiriti verske strasti. Večkrat ko so ga zaprli, večjo moč je imel med ljudmi, množični shodi pa so prerasli v gibanje za neodvisnost Indije. Ob koncu druge svetovne vojne je ta postala samostojna, mednarodno priznana država, a so razlike med hindujci in muslimani kmalu privedle do razdelitve na pol – muslimanski Pakistan in hindujsko Indijo.
Po izbruhu hudih nemirov, v katerih naj bi umrlo pol milijona ljudi, je začel gladovno stavkati. Cilj je bil pisna zaprisega miru obeh strani. Obe sta vojno napoved kmalu umaknili, skupina strastnih domoljubov pa je njegov uspeh razumela kot izdajo. Prepričani so bili, da jih Gandhi po naročilu muslimanov z gladovno stavko izsiljuje za denar. Izžrebali so mladeniča, ki ga je poskušal ubiti, a mu v prvo ni uspelo. Poskusili so še večkrat, vztrajnost se jim je poplačala 30. januarja 1948. Nathuram Godse je na vrtu ob hiši njegovega prijatelja pristopil do Gandhija, ko je ta molil. Odrinil je dekle, na katero se je opiral, izpod ogrinjala potegnil revolver in 78-letnika trikrat ustrelil v prsi. Potem se je predal. Gandhijev pepel so kot simbol miru raztrosili po večjih rekah po svetu, njegova ideja pa je navdahnila mnoga gibanja za neodvisnost po svetu ter številne borce za državljanske in človekove pravice. Med drugim Martina Luthra Kinga mlajšega in Nelsona Mandelo.
Od trape do boginje
Prvi indijski premier je po neodvisnosti dežele leta 1947 postal Džavaharlal Nehru, dolgoletni oboževalec duhovnega vodje in eden najuglednejših voditeljev indijskega nacionalističnega gibanja. Državo je vodil vse do smrti leta 1964, pri čemer mu je ob strani stala edinka Indira, ki je po poroki prevzela soprogov priimek Gandhi. Ta je v Indiji kar pogost, pomeni pa »trgovec«. Za dinastijo Nehru-Gandhi pravijo, da so »indijski Kennedyji«, saj so močno zaznamovali politiko 20. stoletja. Poleg prvega premierja in njegove hčere Indire je kot ministrski predsednik služil tudi Indirin sin Radživ Gandhi. Tudi on je bil tarča atentata. Novembra 1917 rojena Indira Gandhi se je politično začela udejstvovati med študijem v Veliki Britaniji, zaradi sodelovanja v gibanju za neodvisnost pod vodstvom Mahatme Gandhija je bila večkrat aretirana, v zaporu je preživela 243 dni. Ob vrnitvi v domovino se je posvetila politiki, leta 1966, dve leti po očetovi smrti, pa je kot prva ženska stopila na čelo indijske vlade. Naletela je na posmeh tudi znotraj lastne stranke, v kateri so jo podprli, da bi z njo lahko manipulirali. Za njenim hrbtom so ji porogljivo pravili celo »trapa«. Na koncu se je smejala ona, saj je kmalu postala prava indijska »boginja«. Uvedla je sistem socialne pomoči, revnim in zatiranim Indijcem pa omogočila, da postanejo lastniki zemlje. »Uničimo revščino« je bil celo slogan ene njenih volilnih kampanj. V začetnem obdobju vladanja ji je uspelo doseči veliko, bogati so začeli plačevati davke, z novimi ukrepi je spodbudila razvoj kmetijskega programa, množice so jo imele rade. Z rahlimi vmesnimi premori je na premierskem položaju preživela skoraj šestnajst let. Nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger jo je opisal kot »železno lady«. Tak vzdevek je zaradi ostrine in strogosti, potrebne v politiki, nosila tudi britanska premierka Margaret Thatcher.
A če so jo po eni strani ljudje oboževali kot močno voditeljico ene najgosteje poseljenih držav na svetu, je bila za druge častihlepna avtokratka. Zlasti v drugem delu svoje vladavine je začela centralizirati oblast, vse bolj je nadzorovala vse vidike javnega življenja, nepokorščine pa ni tolerirala. V odziv na separatistične težnje in pozive k revoluciji je sredi 70. let razglasila izredne razmere, v katerih je vladala z odloki, zadušila je proteste, nadzorovala medije, zaprla okoli sto tisoč političnih nasprotnikov, novinarjev, disidentov. Uvedla je vrsto nepriljubljenih ukrepov, med izstopajočimi je obsežna sterilizacija kot oblika nadzorovanja rojstev. Napovedanih gospodarskih reform ni izvajala, korupcija je bila na vrhuncu. Podobno tudi nepotizem. Svojima sinovoma – mlajši Sandžaj, njen naslednik, je v pilotski nesreči umrl leta 1980 – je utrla pot v visoko politiko. Obdobje velja za eno najtemačnejših v zgodovini indijske demokracije. Njen četrti in tudi zadnji mandat na čelu vlade je zaznamoval vzpon sikhovskega separatizma, ki se je boril za neodvisno državo. Junija 1984 je ukazala napad na Zlati tempelj, najpomembnejše svetišče sikhov, v katerem je bilo pobitih okoli 550 ljudi, tempelj pa povsem uničen. Konec oktobra istega leta je bila v maščevalnem povračilnem napadu ubita. Njena telesna stražarja, sikhovska nacionalista, sta na vrtu njene rezidence vanjo izstrelila več kot 30 nabojev. V bolnišnici so jo poskušali rešiti, a je umrla. Atentatorja sta takoj po napadu odvrgla orožje in se predala. Enega so kmalu zatem ustrelili, drugega zaradi sodelovanja v zaroti sčasoma obesili.
Ženska tisočletja
»Ponosna bi bila, če bi umrla v službi ljudi. Vsaka kaplja moje krvi bi pomagala narodu, da raste in se utrdi,« je napovedala večer pred smrtjo. Atentatu so sledili dnevi prelivanja krvi, samo v New Delhiju je bilo pobitih več kot tri tisoč sikhov, po vsej državi še več. Pokol naj bi vodili člani njene stranke v sodelovanju s policijo, a zanje ni skoraj nihče odgovarjal. Na premierskem položaju jo je nasledil starejši sin Radživ, ki ga politika niti ni zanimala, a so ga vseeno pregovorili h kandidaturi. Na čelu države je bil do leta 1989, dve leti kasneje pa je bil ubit v samomorilskem napadu tamilskih upornikov s Šrilanke. Uspešna v politiki sta tudi njegova vdova Sonia in njun sin Rahul.
Indira Gandhi je v času vladavine veljala za najmogočnejšo žensko na svetu, v domovini so jo zlasti oboževali najrevnejši sloji, ki so jo imeli za »Mamo«. Leta 1999 so jo v spletni anketi BBC izbrali za žensko tisočletja, leta 2020 pa so jo pri reviji Time uvrstili na seznam stotih žensk, ki so zaznamovale stoletje. Bila je vizionarka in narodna junakinja, usodna in kontroverzna ženska, o kateri se še danes govori. Modernizirala je državo, se v mednarodni politiki zavzemala za mir in obrambo neodvisnosti domovine. Njeno spoštovanje Josipa Broza - Tita je bilo neizmerno, vztrajno sta razvijala prijateljske odnose med njunima državama.
