Mali rdeči fičko, s kakršnim smo se vozili v našem otroštvu, je le eden od predmetov, ki jih obiskovalci lahko občudujejo (v avto se lahko tudi usedejo) na zanimivi razstavi Pravljična tehnika, ki je od prejšnjega tedna na ogled v Tehniškem muzeju Bistra. Fičko ni le nostalgičen avto, o katerem bi si lahko pripovedovali številne zgodbe in se ob njem spraševali, kako neki nam je vanj uspelo spraviti vse tisto, kar smo potrebovali za pot na morje, ampak je tudi osrednji junak otroške knjige Rdeči fičko premaga strah. Povezovanje predmetov s knjigami, ki jih lahko najdemo v otroški in mladinski literaturi slovenskih avtorjev, je namreč rdeča nit razstave, ki je namenjena otrokom, pa tudi odraslim, ki bodo zagotovo naravnost uživali, ko si bodo ogledovali predmete, ki so jih v preteklosti uporabljali, danes pa imajo častno mesto v muzeju.
Svet kraljev, princes, princev in zmajev se odpre v popolnoma drugačni luči, ko izveš na primer, da je princ ime starega radijskega sprejemnika znamke Hornyphon. Modela prinz 467 in prinzess 70 sta se v muzej preselila iz Celovca v Avstriji in sta del dragocene zbirke radijskih sprejemnikov. In da se je kekec imenoval črno-beli Iskrin televizor, ki ga je imela včasih doma marsikatera družina. Kaj pa kralj? Tudi tega najdemo v muzeju. Stol rex (kralj) je bil stol za vsakdanjo rabo, ki ga je oblikoval arhitekt Tone Kralj, kar pomeni, da je dvojno kraljevi! Na njem se lahko otroci s kraljevo krono tudi fotografirajo.
Kolo krpan
Ko beseda nanese na Martina Krpana, je asociacij lahko veliko. V tehniškem muzeju na primer najdemo kolo z imenom krpan, ki ga vozijo pismonoše, krpan pa se je imenoval tudi dvojni mestni avtobus, ki ga sicer ne moremo videti v živo, lahko pa si ga ogledamo na fotografiji. Ob tem je treba seveda omeniti tudi to, da kolo predstavlja enega najpomembnejših izumov in najstarejše ohranjeno leseno kolo z osjo na svetu so arheologi odkrili prav blizu Bistre.
Otroci se po razstavi podajo peš, imajo pa možnost, da zajahajo Krpanovo kobilico, morda poletijo s čarovniško metlo ali pa si za spremljevalca izberejo dežnik v stilu znamenite pravljice Moj dežnik je lahko balon. Tudi brusi, cepci in zvitorepci so našli svoje častno mesto na razstavi, ki je prikaz navidez nezdružljivega – tehniške in znanstvene dediščine in mladinske literature. Da domišljija nima meja, se je izkazalo tudi pri iskanju pravljičnih likov in junakov, ki so tu našli zatočišče.
Z razstavo želijo pokazati, da knjige pripovedujejo tudi zgodbe, ki se zelo dotikajo našega vsakdanjega življenja. Glavno izhodišče pri izboru nekaj več kot 25 knjig, ki jih predstavljajo na razstavi, je prav njihova povezava z muzejskimi predmeti iz različnih zbirk. Kot je povedala vodja projekta in kustosinja Irena Marušič, nam knjige in njihovi junaki pomagajo razumeti svet in dogajanje okoli nas. Muzejski predmeti s svojimi zgodbami osvetljujejo preteklost in osmišljajo sedanjost. Ko dodamo še ščepec domišljije, se odpre nov svet, ki ga predstavlja občasna razstava Pravljična tehnika. Poleg muzejskih predmetov in knjig vključuje številne interaktivne elemente, kot so replike, igralni in taktilni pripomočki ter zvočni učinki. Skupaj s spremljevalnim programom ponuja obiskovalcem različnih ciljnih skupin doživeto in poglobljeno izkušnjo. Z vsebinami spodbuja k razmisleku o vplivu napredka znanosti in tehnike na našo sedanjost in prihodnost ter k preizpraševanju vrednot, ki so predstavljene v izbranih zgodbah. »Pozabili nismo niti na trajnostni razvoj, tako z vidika same postavitve razstave kot predstavljenih vsebin in programov,« je še dodala.
Direktorica TMS dr. Barbara Juršič je razstavo na pot pospremila z besedami, da so se že menihi, ki so pred davnimi časi prebivali v kartuziji Bistra, zavedali pomena branja in knjig na splošno. V tem duhu in v povezavi z dejstvom, da je bila Slovenija letos častna gostja bolonjskega sejma otroške in mladinske literature, so odprli razstavo, katere koncept temelji na povezavi med zakladnico domače otroške in mladinske poezije ter proze in zakladi iz fonda Tehniškega muzeja Slovenije, predmeti, ki so odraz časa in ki velikokrat nosijo imena pravljičnih junakov.
Spomini in domišljija
Cesta, ki vodi skozi razstavo, nas popelje skozi različna bivalna okolja, ki nagovarjajo naše spomine. Razstava bo s svojo raznolikostjo in igrivostjo prebudila in spodbudila našo domišljijo, ki nam pomaga pri iskanju rešitev, osvobajanju duha in je vir kreativnega mišljenja. Nagovarja k razmisleku vseh generacij in najrazličnejših skupin obiskovalcev, ki jih vabijo, da prinesejo svoje zgodbe, povezane s pravljicami in tehniko, jih delijo z nami in s seboj odnesejo obilico novih.
Pravljična tehnika ni zgolj muzejska razstava, z njo želijo tudi spodbujati k branju. Del razstave je tako poseben bralni kotiček, poimenovan Knjižni molj. Prostor, kjer so zbrali na razstavi predstavljene knjige, obiskovalce vabi ne samo k branju, ampak tudi k ugotovitvi, ki jo zagovarjata avtorici razstave, da ima skoraj vsaka knjiga kakšen element tehniške dediščine. Obiskovalci si bodo lahko tudi prek QR-kode prenesli seznam razstavljenih knjig. Razstavo dopolnjuje manjša publikacija, svojevrstni delovni zvezek z ilustracijami Matjaža Dekleve, ki razlaga pomen razstavnih predmetov, vsebuje različne naloge in na koncu otroke tudi povabi, da se preizkusijo v pisanju pravljic in napišejo eno na temo naslova razstave.
Ob koncu zadnjega sklopa se razstava prav po Zvitorepčevo zazre v prihodnost in se med drugim ob vedno bolj prisotni umetni inteligenci sprašuje, kdo bo v prihodnosti ustvarjal pravljice. Odgovorov razstava ne želi in noče dajati, a »si želimo, da bi kot vsaka pravljica tudi ta zgodba imela srečen konec«, pravi Irena Marušič. Na razstavi je tako predstavljena tudi pravljica z naslovom Muzejska dežela tehnike, ki je nastala prav s pomočjo umetne inteligence.
