Longarone je danes italijansko mestece v dolini reke Piave – v občini Erto e Casso, pokrajini Belluno in deželi Benečiji –, nedaleč stran od Slovenije in približno sto kilometrov od Benetk. Nekoč pa je bila to vasica, ki jo je z obličja zemlje izbrisal uničujoč popoplavni val iz akumulacijskega jezera Vajont, kamor je zgrmela gmota skalovja z gore Toc – šlo naj bi za 370 milijonov kubičnih metrov lavine. Megacunami je pod seboj uničil več vasi in mest, poleg Longaroneja še vasi in mesteca Pirago, Rivalta, Villanova in Faè.
Po nekaterih ocenah je umrlo celo 2500 ljudi, medtem ko je sam jez, visok 270 metrov, ostal skoraj nedotaknjen. Kljub ogromni sili – šlo naj bi za 50 milijonov kubičnih metrov vode – je zadržal kar dve tretjini vode, sicer bi bila tragedija še večja. Dno reke Piave se je zaradi prinesenih naplavin ponekod dvignilo kar za 25 metrov. Pri prepoznavanju trupel je sodelovala tudi ekipa strokovnjakov z Inštituta za sodno medicino iz Ljubljane.
Ponos in pohlep
Jez Vajont je bil ponos severnoitalijanskega elektroenergetskega koncerna Società Adriatica di Elettricità (SADE), ki je imelo monopol pri dobavi in distribuciji električne energije v tem delu države. Pod goro Toc, ki so jo domačini imenovali tudi Hodeča gora, saj so bili zemeljski plazovi tam pogosti, so ga začeli graditi leta 1957. Ideja zanj pa je padla že mnogo prej, že v dvajsetih letih 20. stoletja, ko si ga je zamislil lastnik podjetja SADE Giuseppe Volpi di Misurata, ki je bil več let Mussolinijev minister za finance. »Najvišji jez na svetu« naj bi zadostil naraščajočemu povpraševanju po proizvodnji električne energije in industrializaciji.
Projekt so odobrili šele 15. oktobra 1943, po padcu Mussolinija. Jez in akumulacijski bazen naj bi bil središče zapletenega sistema upravljanja vode, v katerem bi bila voda kanalizirana iz bližnjih dolin in umetnih bazenov na višje nivoje. Načrtovali so na desetine kilometrov betonskih cevi in cevnih mostov čez okoliške doline.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja so postfašistične vlade potrdile monopol družbe SADE, ki je zemljišče kupila kljub nasprotovanju skupnosti Erto in Casso v dolini, ki je že takrat opozarjala na morebitne zemeljske plazove, a je bila utišana s pomočjo vlade in policije. SADE je zagotovil, da so njihovi strokovnjaki sotesko geološko proučili, opravili analize tudi možnih zemeljskih plazov in da je gora dovolj stabilna, da se gradbena dela na jezu lahko začnejo.
Čeprav je bil jez grajen po vseh predpisih, je bila napaka lastnikov v tem, da so ignorirali opozorila, da teren ni bil primeren za gradnjo. Teren nad gradbiščem je namreč vztrajno drsel navzdol v smeri, kjer bo ležalo umetno jezero. Več je bilo opravljenega dela, bolj nestabilen je postajal teren. Temačni znanilec tragedije je bil plaz zemlje, ki se je sprožil pri jezeru Pontesei, kjer je umrl en človek.
V pričakovanju tragedije
Tudi med gradnjo nove ceste ob gori Toc za potrebe hidroelektrarne so začele nastajati razpoke v tleh, čutilo se je tudi premikanje tal, to pa je nato spodbudilo tri neodvisne raziskovalce, da so se analiz lotili na lastno pest. Njihova dognanja so jasno kazala na nestabilen teren, zato so tudi uradno opozorili SADE, da je praktično celotna stran gore nestabilna in da se bo verjetno zrušila v bazen, če bodo dolino napolnili z vodo. Toda pri koncernu se za opozorila niso zmenili, novinarje, ki so poročali o potencialni katastrofi, pa so celo tožili. Jez so gradili naprej, ga dokončali leta 1959, dolino z vodo pa so začeli polniti v začetku leta 1960. A »hodeča gora« se je vse bolj tresla, okoliške prebivalce pa je postajalo vse bolj strah.
Devetega oktobra 1963 je bilo vsem jasno, da je tisti »veliki« zemeljski plaz, ki so ga tako rekoč vsi napovedovali, neizogiben. Akumulacijsko jezero so celo delno izpraznili, da v primeru velikanskega podora ne bi pljusknilo prek jezu. Zaposleni v hidroelektrarni pa so se zbrali na vrhu jezu, da si ogledajo predstavo narave, ko so se v vodo z gore ves dan valili skale in drevesa. Dokler se ni »hodeča gora« ob 22.39 dobesedno razklala, ogromna gmota lavine pa hipoma zgrmela v jezero. Od sproženja zemeljskega plazu do cunamija, ki je razdejal vasico Longarone, je minilo le sedem minut.
Otepanje odgovornosti
Kljub strahu pred plazom je tistega usodnega večera življenje v lokalnih vaseh teklo kot običajno. Mnogi so bili zbrani pred TV-ekrani, igrali sta ekipi Reala iz Madrida in Rangersov iz Glasgowa, čas je bil za nogomet in trenutke, ko so lahko strah vsaj za nekaj časa odrinili na rob. Nakar je zmanjkalo elektrike, kar se je sicer zgodilo že kdaj prej. Niso pa slutili, da se je grozeča nevarnost sprožila ter da gmota vode, kamenja in dreves že drvi proti njim.
Koliko okoliških prebivalcev natančno je umrlo ob tej katastrofi, si statistika še danes ni enotna. Italijanska vlada trdi, da jih je umrlo 1917, nekatere druge statistike pa navajajo celo 2500 umrlih. Po tej tragediji je inženir koncerna SADE Mario Pancini leta 1968 zaradi občutkov krivde naredil samomor, medtem ko sta podjetje SADE in italijanski energetski velikan ENEL, ki je jez Vajont v upravljanje prevzel po nacionalizaciji leta 1962, glede na okoliščine prejela nizko kazen. Je pa poznejše iskanje vzrokov in krivcev postalo platforma za številna politična obračunavanja. Vasico Longarone so pozneje obnovili, postala je mestece, pa tudi spomenik s tragično podobo jezu, ki ostaja na ogled številnim turistom in tudi sami italijanski vladi, in sicer kot velik opomnik in spomenik človeškemu pohlepu in nečimrnosti.
