Mark David Chapman, 25-letni nekdanji varnostnik iz Honoluluja na Havajih, je atentat na legendarnega Johna Lennona načrtoval več mesecev. Sprva je bil velik oboževalec Beatlov, a so ga sčasoma začeli jeziti Lennonov razkošen življenjski slog in različne pripombe v javnosti. Denimo tista, da so »Beatli bolj priljubljeni od Jezusa«, ali pa besedilo njegovih pesmi God in pa Imagine. Kot že rečeno, je bil Chapman obseden s knjigo J. D. Salingerja Varuh v rži, glavni junak Holden Caulfield je bil njegov vzornik, tako kot on pa je tudi sam sovražil hinavščino. Na njegovem seznamu za odstrel se je znašlo več slavnih, med drugimi David Bowie, Johnny Carson, Elizabeth Taylor, Paul McCartney in Ronald Reagan, a se je odločil za Johna Lennona.
Pred stavbo čakal ves dan
John Lennon in žena Yoko Ono sta takrat živela v slovitem kompleksu Dakota v New Yorku. Tistega usodnega 8. decembra 1980 je v njunem stanovanju nastala ena najbolj ikoničnih fotografij iz sveta glasbe (goli Lennon leži ob v črno oblečeni ženi in jo objema), ki jo je za revijo Rolling Stone posnela slavna Annie Leibovitz. Sledil je njegov zadnji intervju z didžejem iz San Francisca, okoli petih popoldne pa sta zakonca šla v studio posnet skupno pesem. Chapman se jima je takrat približal in prosil za avtogram. S temi Lennon ni skoparil, saj je cenil, da so nekateri dolgo časa čakali, da so ga ujeli le za trenutek. »Zelo prijazen je bil. Ironično – bil je prijazen in potrpežljiv z mano. Čakala ga je limuzina, on pa si je vzel čas zame in se mi podpisal na album. Vprašal me je, ali želim še kaj drugega. Odgovoril sem mu, da ne, nato je odkorakal stran. Dostojen in prisrčen možakar,« je o svoji tarči pozneje povedal morilec. Amaterski fotograf je trenutek podpisovanja albuma ujel v objektiv.
Chapman je pred stanovanjem glasbenika postopal že vse od jutra, kjer si je čas krajšal s klepetanjem z drugimi oboževalci in vratarjem. Naletel je celo na družinsko varuško s petletnim Lennonovim sinom Seanom, s katerim se mu je uspelo celo rokovati. Ko sta v studiu opravila delo in preden sta se odpravila na zmenek, sta Lennon in Yoko Ono prišla domov sinu zaželet lahko noč. Glasbeniku se je takrat približal od zadaj, z daljave treh metrov je iz revolverja izstrelil pet nabojev z votlo konico (ti so še posebno smrtonosni), od katerih so štirje zadeli Lennona v hrbet. Kri mu je lila tako iz ran kot iz ust, a se mu je uspelo privleči čez pet stopnic do preddverja, kjer mu je uspelo še izdaviti, da je ustreljen. Sesedel se je na tla, iz rok so mu padle kasete, ki jih je nosil. Vratar je razorožil Chapmana, drugi zaposleni pa je pokril Lennona s svojo uniformo in poklical policijo. »Ali se zavedaš, kaj si storil?« ga je nagovoril eden od zaposlenih. »Ustrelil sem Johna Lennona,« mu je mirno odvrnil. Ker niso mogli čakati na rešilca, so Lennona v bolnišnico peljali v policijskem avtu. Na poti tja je izgubil zavest. V bolnišnici so ga oživljali deset do dvajset minut, a mu niso mogli več pomagati. Nekaj čez enajsto uro zvečer so ga razglasili za mrtvega. Star je bil 40 let. Po navedbah vodje urgence so bile poškodbe tako hude, da jih ne bi preživel niti, če bi bil ustreljen sredi operacijske dvorane, polne kirurgov.
Deset minut tišine
»Pogreba ne bo. Čez nekaj dni bomo imeli bedenje za molitev za njegovo dušo. Vabimo vas, da se nam pridružite ne glede na to, kje ste takrat. John je imel rad ljudi, molil je zanje. Prosim, zdaj zanj molite vi. Z ljubeznijo, Yoko in Sean,« je svetu sporočila užaloščena vdova.
Naslednji dan so njegovo truplo kremirali, pepel pa posuli v Centralnem parku. 14. decembra je svet (no, vsaj na milijone ljudi) v spomin na ubitega beatla utihnil za deset minut. V njegovem domačem Liverpoolu se je zbralo 30.000 ljudi, v newyorškem Centralnem parku v bližini kraja umora pa 225.000. Za tistih deset minut so utihnili tudi vsi newyorški radii. V kratkem so kar trije oboževalci naredili samomor, tako da je Yoko Ono morala javno pozvati ljudi, naj se ne predajo obupu. Mesec dni pozneje je v časopisih New York Times in Washington Post objavila zahvalo na milijone ljudem, ki so z njo žalovali. Kasneje je izdala še nekaj skladb pokojnega moža, njegov tik pred smrtjo izdan album Double Fantasy, ki sprva ni navduševal ne kritikov ne občinstva, pa je po umoru postal velika uspešnica, leta 1981 je celo prejel nagrado grammy.
In kaj se je zgodilo z morilcem Davidom Chapmanom? Po streljanju je ostal na kraju zločina in bral Varuha v rži. »Opravičil se nama je, da nama je pokvaril večer. Saj se šališ, kajne, sem mu odvrnil. Zaskrbljen si zaradi nocoj? Sploh veš, kaj si pravkar storil s svojim življenjem? Takrat sva mu še enkrat povedala, kake pravice ima,« je o aretaciji povedal policist. Kljub hudi duševni bolezni – streljal naj bi v stanju psihotičnih blodenj – se ni branil z neprištevnostjo, temveč je dejanje priznal. »Bog mi je tako naročil,« je pojasnil. Obsojen je bil na dosmrtno zaporno kazen z možnostjo pogojnega izpusta po 20 letih. Sodnik je zanj odredil še psihiatrično zdravljenje. Dolga leta je vztrajal, da je Lennona umoril zaradi hinavščine, češ da je po eni strani v pesmi Imagine pel o tem, kako bi bilo živeti v svetu brez lastnine, po drugi strani pa je bilo njegovo življenje razkošno. Na vprašanje psihiatra na kliniki Bellevue, zakaj ga je ubil, je odgovoril: »Ker se mi je zdel zlagan. Njegova glasba pa mi je bila pravzaprav všeč.«
Sčasoma je začel razvijati drugačno zgodbo, ki zveni bolj iskrena. »Ni bilo nobenih čustev ali jeze. Samo smrtna tišina v moji glavi. Bil sem nihče, dokler nisem ubil največjega nekoga na Zemlji,« je pozneje povedal. Na enem od zaslišanj o pogojnem izpustu iz zapora je priznal, da je bil še tistega usodnega dne v dvomih glede atentata. »Poskušal sem se prepričati, da bi šel. Saj sem vendar dobil podpisan album. Lahko bi ga nesel domov, pokazal ženi in vse bilo v redu,« je o notranjem monologu razpredal leta 2012. »A me je tako zelo gnalo, da ga ustrelim, da me nihče ne bi mogel zvleči izpred tiste stavbe,« je dodal. Gnala ga je želja po slavi. »Vedel sem, kaj delam, vedel sem, da je bilo to zlobno, vedel, da je narobe. A sem si tako zelo želel biti slaven, da sem bil pripravljen dati vse in vzeti človeško življenje,« je spregovoril o motivu. Štirideset let po dejanju se je Chapman opravičil Yoko Ono, ki se še vedno zavzema, da morilec ostane do smrti za zapahi. »Bil je izjemno slaven. Nisem ga ubil zaradi njegovega značaja. Bil je družinski človek. Bil je ikona. Bil je nekdo, ki je govoril o stvareh, o katerih lahko zdaj govorimo, kar je super. Ubil sem ga, ker je bil zelo zelo zelo znan, in to je edini razlog, saj sem zelo zelo zelo zelo iskal lastno slavo,« je bil končno iskren. Takrat je tudi dejal, da bi si za dejanje zaslužil smrtno kazen. Doslej so mu že trinajstkrat zavrnili prošnjo za pogojni izpust. Nazadnje marca letos.
