Angleški zdravnik Edward Bach (1886–1936) se je v zgodovino zapisal kot utemeljitelj cvetnega zdravljenja, ki je del alternativne metode zdravljenja, homeopatije. Rodil se je v valižansko livarsko družino v Moseleyju pri Birminghamu, kot najstarejši od treh otrok. Ko je še delal pri očetu kot vajenec, je opazoval zaposlene in prišel do sklepa, da med telesnimi in duševnimi boleznimi obstaja povezava. Radovednost, kakšna je ta povezava, ga je gnala na študij medicine v Birmingham (in ne na teologijo, o kateri je prav tako razmišljal).
Zdravniško kariero je začel kot vodja travmatološkega oddelka na University College Hospital v Londonu, nato je bil asistent na bakteriološkem in imunološkem oddelku. Raziskoval je povezave med degeneriranimi bakterijskimi rodovi v črevesju in kroničnimi boleznimi ter razvil sedem bakterijskih rodov za cepivo. Ko so mu leta 1917 odkrili tumor na vranici, so ga operirali, hkrati pa so mu napovedali le še tri mesece življenja. Predvidevanja se niso uresničila, kmalu je okreval in se čez leto dni zaposlil v Londonski homeopatski bolnišnici, kjer je potem nadaljeval razvijanje svojih homeopatskih cepiv oziroma nozod.
Homeopatija in Aristotelov vitalizem
Homeopatijo je še kakšnih sto let pred Bachom razvil nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann (1755–1843), ki se je pri tem naslonil na Aristotela in njegov vitalizem. Prevzela ga je ideja o nesnovni življenjski sili, zdravljenje s homeopatijo pa je nato utemeljil na tezi, da je za zdravje potrebno notranje ravnovesje. Kronične motnje je imenoval miazme, zdravila zanje nozode, zapisane pa naj bi bile v genih oziroma dednini. Med ljudmi naj bi se prenašale z dedovanjem, okužbami in spolnimi odnosi. Menil je, da se bolnika zdravi na podlagi zakona podobnosti, z izjemno razredčenimi zdravili. Zdravila se redčijo in mešajo tako dolgo, da končni izdelek vsebuje le še redčilo, ki je navadno voda, sladkor ali alkohol. Bolj razredčena zdravila naj bi bila celo bolj učinkovita kot manj razredčena.
Homeopatskega zdravljenja splošna medicina ni sprejela, ker ga ne more podpreti z znanstvenimi in kliničnimi raziskavami. Homeopatijo označujejo celo kot lažno znanost in mazaštvo, pripisujejo ji placebo učinek. Zagotovo pa so taka zdravila vsaj varna za uporabo, saj običajno vsebujejo le vodo ali alkohol, v promilih pa tudi esence rastlin, živali in mineralov. Problem nastane, če se v hujših bolezenskih stanjih opustijo običajna zdravila. Tak primer smo imeli tudi v Sloveniji, ko je pacient zaradi zdravljenja malarije s homeopatskimi zdravili umrl. Vseeno pa mnogi pacienti in tudi zdravniki poročajo o pozitivnih učinkih zdravljenja. Po svetu naj bi homeopatska zdravila uporabljalo več milijonov pacientov, naprodaj so v več kot 65 državah, tudi v slovenskih lekarnah. Izdajajo jih v obliki raztopin ali globul oziroma kroglic. Substance z nižjo potenco je mogoče dobiti tudi v obliki tablet.
Bachova cvetna terapija
Če se vrnemo k Bachu, je znotraj homeopatije v bistvu razvil svojo lastno, cvetno terapijo. Leta 1920 je odprl laboratorij in svetovalnico za ljudi brez sredstev, njegovo raziskovalno delo pa se je osredotočilo na iskanje »čistih« zdravil. Deset let pozneje se je preselil na deželo in se posvetil samo raziskavam. Navdih za pridobivanje esenc je dobil, ko je opazoval rosne kapljice na cvetovih, nato pa je razvil tako imenovano sončno metodo. Do esence cveta je prišel, ne da bi rastlino poškodoval ali uničil. Cvetove je trgal v sončnem vremenu, pozno spomladi in poleti, ko je bila rastlina polno zrela. Položil jih je v studenčnico, da je esenca oziroma duša rastline lahko prešla vanjo; podobno so počeli Indijanci.
Prave vzroke bolezni je videl v negativnih čustvenih stanjih, kot so sovraštvo, jeza, ljubosumnost, strah, obup. V iskanju zdravilnih rožic, ki pomirjajo in zdravijo, je najprej prepotoval celotno Anglijo in Wales, nabiral pa jih je intuitivno. Menda je cvetni listič samo položil na jezik in že občutil njegov učinek na telo in duha. Nabiral je samo v divji, neokrnjeni naravi, zato se je pozneje naselil v Sotwellu v dolini Temze, kjer je rasla tudi večina »njegovih« rastlin. Skupaj je izdelal 39 esenc – 37 cvetov, studenčnico, prepojeno s cvetnimi esencami, in tako imenovano rešilno zdravilo, ki je mešanica petih esenc. Leta 1936 je objavil vest, da je svoj sistem dokončal, kmalu za tem pa je umrl zaradi srčnega zastoja med spanjem.
Bachovi cvetovi naj bi s svojo energijo oziroma informacijo delovali podobno kot homeopatija. Cilj je, da se vzpostavi duševno ravnovesje, kar je pogoj za samozdravljenje telesa in duha. Bach je imel v času življenja zaradi svojih trditev ves čas probleme z zdravniško stanovsko organizacijo, čeprav ga iz registra zdravnikov niso izbrisali.
Bolezen kot korektiv
Bach je veljal tudi za modreca, ohranili so se številni njegovi citati in izreki. »Bolezen ni niti strahota niti kazen, ampak le korektiv; sredstvo, ki ga uporablja naša duša, da nas opozori na naše napake, da nas ubrani pred še večjimi zmotami in nam prepreči, da bi si prizadejali še večjo škodo,« je nekje zapisal. Menil je tudi, da se glavni razlog za neuspeh moderne medicinske znanosti skriva v tem, da se ukvarja s posledicami, in ne z vzroki. Nekje drugje je zapisal: »V današnjem času se je razvil strah pred boleznijo in postal mogočna, škodljiva sila, ki stvarem, ki se jih bojimo, na stežaj odpre vrata in jim olajša vdor.«
Prepričan je bil o naslednjem: »Če se trudimo, da v naši osebnosti ustvarimo harmonijo, se nam ni treba bati bolezni nič bolj, kot se bojimo, da bo v nas udarila strela ali treščil padajoč meteorit.« Na drugem mestu je izjavil: »Če bi sledili lastnim občutkom, svojim resničnim željam, svojim resničnim hrepenenjem, svojim lastnim mislim, ne bi spoznali ničesar drugega kot veselje in zdravje.«
