Od minulega petka do nedelje se je v Begunje na Gorenjskem zgrnilo na tisoče obiskovalcev iz tujine, predvsem Avstrije, Nemčije in Švice, prišlo pa je tudi nekaj Slovencev. Vsi z željo, da bi uživali ob poslušanju Avsenikovih in drugih narodnozabavnih viž, predvsem pa, da bi v živo videli domače in tuje glasbenike ter ansamble, ki ohranjajo Avsenikovo glasbo. V treh glasbenih večerih se je na odru velikega festivalskega šotora, pa tudi na odru gostilne in restavracije Avsenik, zvrstilo več kot 20 ansamblov, ki so poskrbeli za nepozaben konec tedna, poln vesele glasbe, plesa in dobre volje. Mnoge je osupnil že sam prihod v Begunje na Gorenjskem, od koder se odpre lep razgled na Julijske Alpe, številni pa so nepozaben glasbeni vikend združili z obiskom Bleda in drugih gorenjskih turističnih znamenitosti. V Begunje pa so prišli predvsem zaradi legendarnih Avsenikov in njihove glasbe. Pa tudi tiste, ki jo poustvarjajo mlajši izvajalci. »Naš oder je bil letos namenjen tudi novim, manj uveljavljenim ansamblom. Tudi zato smo se povezali z radiem Veseljak, kjer se je odvijalo glasovanje za najbolj svežo pesem poletja. Zmagal je mlad ansambel Gašperja Mirnika, ki je kot prvi zaigral v spremljevalnem programu letošnjega festivala,« nam je povedal Sašo Avsenik, programski vodja letošnjega festivala in hkrati vodja že zelo popularnega istoimenskega ansambla, s katerim že 15 let uspešno nadaljuje družinsko tradicijo in razveseljuje ljubitelje glasbe, ki sta jo ustvarila njegov dedek Slavko in njegov brat Vilko Ovsenik.
Sašev mlajši brat Aleš Avsenik, direktor gostilne Avsenik, je bil letos drugič tudi v vlogi organizatorja bienalnega festivala, za katerega potekajo priprave poldrugo leto. »Junija prihodnje leto bodo v prodaji že vstopnice za festival v letu 2026,« je napovedal Aleš Avsenik in postregel še z nekaj številkami. V treh dneh je festival obiskalo okoli 6000 ljudi, nekaj manj kot 1700 jih je zakupilo prostor v šotoru, okoli 300 jih je bilo vsak večer ob njem, na prostem, kjer so lahko brez vstopnice na velikem ekranu spremljali dogajanje na odru v šotoru. Za to, da je vse potekalo brezhibno, je vsak dan skrbelo okoli 200 ljudi. Od varnostnikov do gasilcev, električarjev, kuharjev, natakarjev, tehnikov in drugih.
Trije dnevi za tri uspešnice
Festival je bil po dnevih razdeljen v tri sklope, poimenovali so jih po Avsenikovih uspešnicah. Prvi, mednarodni dan so poimenovali Na avtocesti, na njem so nastopili pretežno ansambli iz tujine. Letos so bili to avstrijska ansambla Die Lungauer in Innkreis Buam ter Zvuci Zagorja iz sosednje Hrvaške. Vse tri dni so bili vsak večer na odru tudi člani ansambla Saša Avsenika, ki se jim je pridružil Sašev oče Gregor Avsenik s kitaro, v soboto in nedeljo pa tudi njegova sestra, pevka Monika Avsenik. Na prvem večeru so od naših nastopili še Veseli Begunjčani, katerih vodja je domačin Niki Legat, ki je vesel, da se je po koroni končno vrnilo prešerno vzdušje, kakršnega so bili vajeni prejšnja leta. »Družina Avsenik je letos tako organizacijsko kot glasbeno presenetila vse. Program je bil zanimiv, vsi gostje so uživali v poslušanju tako Avsenikovih melodij kot skladb drugih izvajalcev. In vesel sem, da se družinska tradicija Avsenikov uspešno nadaljuje,« je bil zadovoljen Legat, ki s svojim ansamblom pretežno nastopa v tujini.
V soboto na Avsenikov dan, poimenovali so ga Lepo je biti muzikant, je bilo med gosti že več Slovencev. Na glavnem odru v šotoru so nastopili Hišni ansambel Avsenik, ki letos praznuje 25 let, ansambel Zupan, ki praznuje 35 let, Slovenski muzikantje, ki bodo prihodnje leto praznovali 60 let, in Hišni trio, ki je bil ustanovljen leta 1988 ob odprtju »starega« dela gostilne Pri Jožovcu. Največ domačih gostov pa je prišlo v nedeljo, na slovenski dan, ki so ga poimenovali po skladbi Slovenija, od kod lepote tvoje. Na njem so poleg Gregorja in Monike Avsenik ter ansambla Saša Avsenika nastopili Prifarski muzikanti, Fehtarji, Mladi korenjaki, ansambel Jureta Zajca in Šmarnogorski kvintet.
Ob muziki tudi muzej in stojnice
»Največ povpraševanja je po magnetkih, razglednicah in zemljevidih. Večina pride k nam, ko se vračajo z gora. In lahko rečem, da so vsi, ki poslušajo Avsenikovo glasbo, tudi hribolazci,« je prepričana Pia Holc iz turističnoinformacijskega centra sredi Begunj, kjer so bile postavljene tudi stojnice z različno ponudbo. Andreja Korbar iz Radovljice je ponujala izvirne torbice, izdelane iz reciklirane plastike z dodatkom lesa, Andreja Škulj pa unikatne izdelke iz žgane gline. »Še največ zanimanja je za ploščice z napisi, ki sem jih za ta festival nekoliko priredila. Nanje sem namreč napisala tudi verze iz Avsenikovih melodij. Nekaj v nemščini, večino pa v slovenščini,« nam je povedala Škuljeva.
Veliko poslušalcev je na dan festivala obiskalo tudi muzej Avsenik. Tam smo srečali tudi družino iz Ribnice, ki je festival obiskala prvič. »Karte sem dobila za rojstnodnevno darilo, ker sta tudi hčerki navdušeni nad to glasbo, starejša že nekaj let igra harmoniko, smo z veseljem prišli,« sta nam zaupala zakonca Sabina in Simon Novak.
Nato pa nas je za rokav pocukal Florjan Kreß iz Sarentina na Tirolskem, velik oboževalec Avsenikov, ki na družabnem omrežju pogosto objavlja videoposnetke z nastopov različnih ansamblov. Tudi iz Begunj. Ponosen je, da je imel pred leti čast osebno spoznati Slavka Avsenika, s katerim se je tudi fotografiral. »V Begunje prihajam že dolga leta, ravno zaradi narodnozabavne glasbe, ki je v svetu nekaj posebnega. Sam jo nosim v srcu,« nam je vzneseno poročal Kreß, ki je spremljal tudi vse nastope v dvorani gostilne Avsenik, kjer so v treh dneh nastopili ansambli Gašperja Mirnika, Strastni muzikanti, Lah-ov Boris s prijatelji, Mladi asi, Vipavski kvintet, Original Štajerci, Sladki greh, ansambel Gregorja Kobala in Svizci. Tam sta bila tudi Andreas Heinrich in Niko Fischer iz Marburga na severu Nemčije, kjer so sicer bolj doma pihalne godbe. Sama sta velika prijatelja Avsenikove glasbe. »To glasbo vsak ansambel čuti in igra po svoje,« sta prepričana. Mimogrede, Andreas je Slovenijo že prevozil z motorjem, Niko pa je bil tako na Triglavu kot v Piranu in je Slovenijo prekolesaril. A posebnost je, sta poudarila, doživeti Avsenikovo glasbo v živo. »Vzdušje je povsem drugačno, kot če bi jo poslušal na spletnih straneh,« sta dejala v en glas.
Z njima se je strinjal tudi Walter Ambrosch iz Bad Ischla, Avstrijec, ki je sin slovenskih staršev, zato razume in govori tudi slovensko. Z ženo Marijo sta spremljala nastop ansambla Original Štajerci, ki ga vodi odličen harmonikar Jernej Brilej, ki je bil celo Walterjeva poročna priča. »Od vseh Avsenikovih je meni najljubša skladba Pastirček,« nam je zaupal Ambrosch, tudi sam muzikant, ki obožuje tudi skladbe Franca Miheliča in Braneta Klavžarja. Z ženo pogosto obiščeta Slovenijo. Najraje se odpravita v hribe, pa tudi na morje. »Večkrat sva že bila na Bledu, v Bohinju, Podčetrtku,« našteva Walter. Original Štajerci so v dobrih dveh urah poslušalce večkrat spravili na noge, Jernej Brilej, ki je v brezhibni nemščini nagovarjal tako nemško kot domačo publiko, pa je s humorjem izvabljal smeh iz obiskovalcev. »Sodelovati na Festivalu Avsenik je za nas Original Štajerce velika čast. Ne le zato, ker nastopamo v zibelki narodnozabavne glasbe, pač pa tudi zato, ker je družina Avsenik prepoznala našo kvaliteto, kljub temu da nismo tipičen kvintet. Avsenikove melodije namreč igramo z diatonično harmoniko. Je pa Avsenikova glasba večna in popolna, zato nas ne preseneča, da ima toliko poslušalcev in posnemovalcev po svetu. O tem zgovorno priča dejstvo, da je na festivalu več obiskovalcev iz tujine kot Slovencev. Zato bi morali tudi pri nas poglobiti pomen zavedanja veličine tega festivala in Avsenikove dediščine nasploh. Glasba Avsenikov je slovenski izvozni adut, po njej nas poznajo celo na Japonskem,« je dejal Brilej.
Avsenikovo glasbo je treba igrati s strastjo
Kakšno spoštovanje imajo tujci do te naše glasbe, se da razbrati tudi iz njihovih oblačil. Zelo veliko jih pride v nošah. Ženske in dekleta v dirndlih, moški v usnjenih bermuda hlačah in brezrokavnikih. Za večino je namreč dogodek v Begunjah velik praznik. Pri nas so v gorenjsko narodno nošo oblečeni izključno glasbeniki. Tudi Slovenski muzikantje, katerih začetki segajo v leto 1965. Za njimi je prek 5000 nastopov, nekaj milijonov prevoženih kilometrov in več kot 50 posnetih nosilcev zvoka. Poleg tega, da so nastopili po Evropi, dolgo so v tujini igrali poklicno, so bili tudi v Ameriki in celo Afriki. Zadnjih 16 let z njimi nastopa Primož Kosec, odličen klarinetist, glasbeni pedagog in producent, ki je ustvaril in poustvaril več kot 500 izvirnih skladb in priredb, veliko tudi za godbe na pihala. Ta konec tedna bo z njimi odigral zadnji nastop. »Dovolj je, treba je dati prostor mlajšim,« je dejal Kosec, ki je glasbeno angažiran polnih 42 let, prvič pa je stal na odru pri 18 letih. »Najprej sem igral z Domžalskim kvintetom, potem ansamblom Tineta Stareta, po odsluženem vojaškem roku pa sem se pridružil ansamblu Marela. Igral sem tudi v ansamblu Franca Miheliča ter pri Slovenskem kvintetu, zadnjih 16 let pa pri Slovenskih muzikantih,« je strnil glasbeno pot Kosec, čigar sosed Vinko Sitar, dolgoletni član Alpskega kvinteta, ga je navdušil tudi nad alpskim zvenom. A je Avsenikov ostal na prvem mestu. »Prav je, da vsak ansambel na tem festivalu poleg lastnih zaigra nekaj Avsenikovih skladb, saj se na tak način ta glasba ohranja v času, ko žal nekoliko izgublja umetniško vrednost. Tudi na račun tehnologije snemanja. Zato je prav, da tu nastopajo ansambli, ki še igrajo na način, kot so nekoč igrali Avseniki. To glasbo je preprosto treba čutiti in igrati s strastjo. Če strasti ni, tudi tehnično znanje ne pomaga. Skratka, Avsenikovo glasbo je treba izražati oziroma govoriti, če hočete, z inštrumenti. Če je ne, je tako, kot če bi Prešernovo poezijo brali kot časopis. Zato se pri mlajših, četudi akademsko izobraženih, žal umetniška vrednost nekoliko izgublja,« je razmišljal Kosec.
Med nastopajočimi smo omenili Borisa Laha, dolgoletnega profesionalnega glasbenika, ki je v Begunjah nastopil s svojim ansamblom Lah-ov Boris s prijatelji. »Vesel sem bil povabila za nastop v spremljevalnem programu festivala. To je za nas velika čast. Nastopili smo v petek, kot zadnji v spremljevalnem programu, tik preden se je odprl velik šotor nasproti restavracije Avsenik. Vsem v dvorani smo pričarali nepozabno vzdušje, takšno, kot si ga glasbeniki želimo. Oni pa nam. Videl sem iskrice v očeh prisotnih, po nobeni pesmi niso skoparili z aplavzi in čas je minil, kot bi mignil. Pozneje smo se preselili v šotor, kjer smo se prelevili v gledalce in poslušalce. In tudi tam je vladalo fantastično vzdušje. Bilo je veliko emocij. To, da so bili v Begunjah pretežno nemško govoreči gostje, pa festivalu daje dodaten, mednarodni pomen,« je povedal Lah. Nekaj pa je vendarle pogrešal. »Več petja v tercetu, tisti zven, ki je bil tako tipičen pri Avsenikih,« je iskreno povedal Lah, ki je vesel, da so ga v šotoru mnogi potrepljali po rami in mu čestitali za nastop. Ravno na račun pevskega terceta, ki ga v njegovem ansamblu tvorijo Larisa Majcen, Ani Frece in odlični Matjaž Mrak. Lah je pogovor sklenil tako, kot je zapisano v besedilu lanske skladbe, s katero so zmagali na Ptujskem festivalu: »Ta mladi, stari zdaj smo vkup, ne bo nas pokopal obup. Ta glasba nam je v zibko dana, še je tu.« Lahko mu le pritrdimo. Še je tu in je še kako živa med ljudmi doma in v tujini.
