V šestem delu serije o atentatih in poskusih teh na (ameriške) politike, pri čemer smo v prejšnjih člankih že pisali o nasilnih smrtih Abrahama Lincolna, Jamesa Garfielda in Williama McKinleyja, se bomo osredotočili na zelo verjetno najbolj znan atentat v zgodovini človeštva – na Johna F. Kennedyja. Prva dama Teksasa Nellie Connally mu je tik pred usodnim streljanjem ob pogledu na zbrano množico ob cesti na Dealy Plaza dejala: »Gospod predsednik, ne morete reči, da vas Dallas ne ljubi.« Ta ji je z nasmeškom odvrnil: »Ne. Tega zagotovo ne morem reči.« To so bile njegove zadnje besede.

»Ubili so mi moža!«

Petintridesetega ameriškega predsednika so 22. novembra 1963 ob pol enih popoldne ubili v Dallasu v ameriški zvezni državi Teksas. Po ulicah mesta je potoval v daljši koloni, poleg njega so bili v limuzini z odprto streho še žena Jackie Kennedy ter teksaški guverner John Connally in njegova žena Nellie. Kennedyja sta zadeli dve krogli, ena v hrbet, druga v glavo, tretji naboj pa je hudo poškodoval guvernerja. »O, ne, ne! Ljubi bog, vse nas bodo pobili!« naj bi od bolečine zavpil guverner. Kennedy je ob tretjem strelu izgubil zavest in omahnil na sedež limuzine. »Nihče ni kričal. Vpijajoča pa je bila strašljiva tišina,« se je enega najhujših trenutkov svojega življenja spominjala priča, katere izjava je zapisana v muzeju na mestu, od koder so prišli smrtonosni streli. Voznik je pritisnil na plin in hudo poškodovanega predsednika peljal v bolnišnico Parkland. »Ubili so mi moža!« je z njegovo glavo v naročju vpila ameriška prva dama. Leta zatem se je spominjala, kako mu je vso pot prigovarjala, da ga ljubi. In da je roko držala na vrhu njegove glave, da bi možgani ostali v lobanji.

Pol ure po streljanju so v bolnišnici razglasili predsednikovo smrt. Še nekaj dodatnih ur kasneje je na predsedniškem letalu Air Force One zaprisegel dotedanji podpredsednik Lyndon B. Johnson, poleg njega in soproge pa je v rožnatem kostimu znamke Chanel stala povsem pretresena Jackie. Ni se hotela preobleči, obleka je bila še vedno umazana od moževe krvi, na njej so bili ostanki njegovih možganov in lobanje. V vmesnem času so tudi že aretirali domnevnega strelca, Leeja Harveyja Oswalda, ki pa ga je dva dni kasneje na poti s policijske postaje v pripor do smrti ustrelil lokalni lastnik nočnega kluba Jack Ruby. Na sojenju je pojasnil, da je Oswalda ubil iz velike prizadetosti zaradi predsednikove smrti, obenem pa je želel vdovi in nekdanji prvi dami prihraniti tegobe sodnega postopka. Rubyja so sprva obsodili na smrt, po pritožbi pa odločitev razveljavili. Decembra 1966, tri leta po atentatu, je med čakanjem na novo sojenje v priporu zbolel za pljučnim rakom in kmalu zatem umrl.

Moril za večno slavo

JFK je bil z 42 leti najmlajši izvoljeni predsednik ZDA (Theodore Roosvelt je bil sicer še mlajši, a je predsednik postal avtomatično po atentatu na McKinleyja), s 46 leti pa tudi najmlajši in doslej zadnji, ki je umrl med mandatom. Bil je prvi, rojen v 20. stoletju, edini, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado (za knjigo Profili poguma, zbirko portretov senatorjev, ki so sprejeli zgodovinske odločitve). Vse to je njegovo zgodbo delalo še bolj zanimivo. Še vseeno pa atentat nanj 60 let zatem privablja neverjetno veliko pozornosti. Poleg že prej naštetih so dodatni razlogi verjetno, da so Američani atentat takrat lahko prvič spremljali v živo prek televizijskega prenosa, pa še, da je šokiral ne samo Američane, temveč tudi ves preostali del sveta. Ljudje so se v trgovinah ustavljali pred televizorji in radijskimi aparati, da bi slišali, kaj se je zgodilo. Eni so jokali, drugi molili. Ponekod se je ustavil promet, šole so se zaprle. Mnogi so še desetletja zatem znali natančno opisati trenutek, v katerem so izvedeli, da je umrl njihov priljubljen JFK. Nikakor pa ne gre pozabiti na to, da nasilno in krvavo dejanje še desetletja kasneje navdihuje pisatelje, filmarje, umetnike. In zlasti ljubitelje teorij zarot.

Po uradni različici je 35. predsednika zaradi samosvojih motivov s puško umoril Oswald, kar je sam sicer vztrajno zanikal. Tudi ko je s smrtno rano ležal na tleh, se je na vprašanje policistov, ali jim ima kaj povedati, odločil za molk. Da je ravno on morilec, je pokazala preiskava FBI, v kateri so zaslišali okoli 25.000 ljudi in preiskali na desettisoče različnih sledi. Sklenili so tudi, da je atentat izvedel sam, primer pa je leto dni preiskovala tudi posebna predsednikova komisija z neuradnim nazivom Warrenova komisija. 888 stran dolgo poročilo so člani predstavili predsedniku Johnsonu, sčasoma pa so se nekatere ugotovitve izkazale za kontroverzne. Nekaj so jih sčasoma ovrgli, druge podprli. Lee Harvey Oswald ni nikoli podal jasnega motiva za domnevni atentat, pokazala ga ni niti preiskava. Možno je, da je moški, ki je imel slabo samopodobo in si je v življenju želel biti (le) prepoznan, predsednika umoril za večno slavo. Če je bil to razlog, v njej ni mogel kaj dolgo uživati, saj je tudi sam dva dni kasneje umrl pod streli. Oswaldova žena Marina je kasneje povedala, da ni sovražil Kennedyja (ali pa o tem vsaj ni nikoli nič rekel), je pa članom komisije pojasnila še, da njen mož ni imel nikakršnega moralnega kompasa, zaradi velikega ega in zaljubljenosti vase pa je bil nenehno jezen na ves svet.

Castro, DiMaggio ali vesoljci?

Ravno pomanjkanje nedvomnega motiva oziroma razloga za atentat na Kennedyja je dodatno spodbudilo in razplamtelo številne teorije zarote, ki naj bi bolj smiselno pojasnjevale, kaj se je tistega usodnega 22. novembra zares zgodilo. Tako so vsaj prepričani tisti, ki jim verjamejo. Eni vztrajajo, da so pri atentatu sodelovali tudi drugi ljudje in organizacije, kar pravzaprav niti niso tako za lase privlečene navedbe. Še v odboru ZDA za atentate (HSCA) so ugotovili, da bi lahko bil v atentat vpleten še kdo drug, a tega niso mogli dokazati oziroma jim drugega strelca ni uspelo identificirati. So pa izpostavili, da je obstajala velika verjetnost za to. V vseh teh šestih desetletjih se je nabralo že od 1500 do 2000 teorij zarote. Še danes kar 65 odstotkov Američanov ne verjame uradni razlagi atentata na JFK, je pokazala Gallupova anketa, v preteklosti je bil ta delež tudi že 81-odstoten. Te javnomnenjske ankete pa so pokazale tudi, da ni soglasja o tem, kdo naj bi sodeloval pri umoru na predsednika.

Po oceni nekdanjega tožilca v Los Angelesu Vincenta Bugliosija je bilo skupaj 42 skupin, 82 morilcev in 214 ljudi obtoženih različnih teorij zarote o umoru Kennedyja. Obtoževali so kar vse povprek – Cio, KGB, mafijo, FBI, podpredsednika Lyndona Johnsona, Fidela Castra, kubanske izgnance, prevarano Jackie Kennedy, Aristotela Onassisa, nezemljane, ameriško vojsko, tajno službo, iluminate, bejzbolskega zvezdnika Joeja DiMaggia, ki naj bi se tako maščeval za (skrivnostno) smrt bivše žene Marilyn Monroe … Najbolj »priljubljena« še vedno ostaja tista, ki jo je v filmu JFK iz leta 1991 ponudil znameniti režiser Oliver Stone. Kennedyjev umor naj bi bil puč. Atentat naj bi zasnovali Cia in ameriški generali, ker so bili ogorčeni zaradi Kennedyjevega načrtovanega umika iz vojne v Vietnamu.