Na zadnji februarski dan leta 1986 je pod streli atentatorja sredi Stockholma padel premier in vodja švedske socialdemokratske stranke Sven Olof Joachim Palme. Umrl je na poti domov iz kina v družbi žene Lisbet. Okoliščine in nerazrešenost njegovega umora so spodbudile skoraj toliko teorij zarote kot atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Za umorom naj bi tako med drugim stali ameriška obveščevalna služba Cia, kurdski separatisti, južnoafriške varnostne sile, po eni od teorij pa naj bi morilca najela celo Udba. Več deset let trajajoča preiskava je po oceni strokovnjakov švedske davkoplačevalce že do leta 2006 stala okoli 40 milijonov evrov. Po oceni švedskega kriminologa Leifa G. W. Perssona gre za eno največjih policijskih preiskav na svetovni ravni. Obsegala naj bi okoli 700.000 strani, dokumenti iz preiskave naj bi na tožilstvu zavzeli za 250 metrov prostora na policah. Zaslišali so več kot deset tisoč ljudi, kar 133 pa jih je umor priznalo. Leta 2020, 34 let po atentatu, so po uradni ustavitvi preiskave zaključili, da je bil pravi morilec grafični oblikovalec Stig Engström. Ker je bil takrat že mrtev, za zločin ni odgovarjal. Ta pa zato tudi uradno ni rešen.
Obsodbo razveljavili
Olof Palme je bil znan po tem, da je skušal živeti običajno življenje, takšno kot večina švedskih državljanov. Zato ni bilo prav nič nenavadno, da se je tistega 28. februarja zvečer z ženo v kino odpravil brez varnostnikov. Zavrnitev policijske zaščite ga je drago stala. Zakonca Palme ogleda filma nista načrtovala in sta se zanj spontano dogovorila popoldne po telefonu. Tako nihče ni mogel vedeti, da bo premier tam. Policija sicer kasneje ni našla prisluškovalnih naprav. Ker sta bila poznan par, sta med ljudmi na poti v mesto, kamor sta se odpravila s podzemno železnico, vzbudila zanimanje. Podobno tudi v kinu, kjer jima je zaradi razprodanih vstopnic svoja sedeža odstopil direktor kina. Po koncu filma sta se peš odpravila po glavni ulici Sveavagen. Po petih minutah sprehoda se jima je od zadaj približal neznani moški in premierja iz neposredne bližine ustrelil v hrbet. Ob prihodu v bolnišnico so 59-letnika razglasili za mrtvega. Drugi strel, namenjen ženi, je bil manj natančen, saj jo je krogla le oplazila.
Prva patrulja je bila na kraju že tri minute po prvem strelu, saj je bila le nekaj sto metrov stran. A čeprav je bil petek zvečer in na ulici veliko prič, dlje od splošnega opisa »visokega moškega«, ki je streljal, niso prišli. Smolo so imeli tudi z analizo naboja, saj ta ni privedla niti do identifikacije tipa pištole. Palmejeva žena je sicer med več osebami identificirala moževega morilca, odvisnika od drog in tatiča Christerja Petterssona, ki so ga dve leti kasneje spoznali za krivega in ga obsodili na dosmrtni zapor. Po pritožbi so ga leta 1989 oprostili, kasneje pa zavrnili zahtevo po vnovičnem sojenju. Pettersson je ves čas vztrajal, da je nedolžen. A kako bi se lahko gospa Palme, ki je bila zraven, tako zelo zmotila? Znano je, da so pričevanja prič najmanj zanesljiv dokaz krivde, poleg tega je bila gospa ena od tarč, ki jo je naboj celo oplazil, mož ji je umrl na rokah, poleg tega pa naj bi ji policija pred prepoznavo Petterssona prišepnila, da je osumljeni odvisnik od drog. S tem pa naj bi (nehote) vplivali na njeno odločitev. Pettersson je leta 2004 umrl. Nekateri so sicer še vedno prepričani, da je policija takrat prijela pravega. Med njimi je tudi Palmejev tesni sodelavec Ulf Dahlsten, za katerega je primer dejansko rešen. Pettersson naj bi namreč umor priznal svojim pajdašem. Šlo naj bi za nesrečo – za tarčo je imel namreč lokalnega preprodajalca drog, ki mu je bil premier podoben, oblečen pa naj bi bil tudi v podobni barvni paleti.
Je morilca poslala Udba?
Med glavnimi osumljenci so bili tudi Victor Gunnarsson, ki so ga po selitvi v ZDA leta 1993 umorili, a njegova smrt ni bila povezana z atentatom na švedskega premierja, ter »moški iz Skandie« (delal je v istoimenski zavarovalnici v neposredni bližini kraja zločina) in GH. Oba sta ustrezala širšemu profilu atentatorja, oba sta bila lastnika orožja, GH pa je celo sam priznal, da je imel takrat hude finančne težave. Bil je tudi lastnik edinega revolverja smith & wesson kalibra.375 na območju Stockholma, ki ga policiji ni uspelo analizirati. Morilskega orožja sicer nikoli niso našli. Oba osumljenca sta si vzela življenje – prvi leta 2000, drugi osem let kasneje.
Pomanjkanje konkretnih dokazov in skrivnostnost napada sta sprožila številna ugibanja in teorije zarote. Med »osumljenci« so bili agenti Cie, pripadniki Delavske stranke Kurdistana (PKK), pripadniki švedske vojske in policije s povezavami v skrajni desnici ter južnoafriška tajna služba. Kot so takrat poročali mediji, naj bi agenta Palmeja ubila zaradi njegovega nasprotovanja apartheidu in dopuščanja, da je Sovjetska zveza prek Švedske finančno podpirala Afriški nacionalni kongres (ANC) Nelsona Mandele. Po padcu te rasistične politične doktrine leta 1994 je bilo v JAR objavljenih več pričevanj, da je tajna služba atentat zares organizirala. (To teorijo je do smrti razvijal tudi švedski kralj kriminalk Stieg Larsson.) Med izstopajočimi teorijami zarote je tudi tista o vpletenosti jugoslovanske obveščevalne službe Udba, ki naj bi najela plačanega morilca iz Hamburga, morilsko orožje pa naj bi iz ZDA na Švedsko pretihotapili na ladji, kar so leta 2011 poročali v nemškem tedniku Focus. Udba naj bi Palmeja že prej opazovala in ugotovila pomanjkljivosti v njegovem varovanju. Sledila naj bi dezinformacijska kampanja jugoslovanske tajne službe, v kateri naj bi umora obdolžili v tujini živeče Hrvate. Domnevni plačani morilec naj bi se kasneje preselil v Zagreb in se zaposlil pri nekem zasebnem podjetju za varovanje.
Preiskavo zaključili, a primer ostal nerešen
Čeprav so organi kazenskega pregona od atentata dalje ponavljali, da postopek ne bo zaključen, dokler ne bo morilec sedel v zaporu, so preiskavo vendarle ustavili leta 2020. Po dolgoletni vnovični preučitvi primera so na tožilstvu odločili, da je premierja ubil grafični oblikovalec Stig Engström, ki so ga v policijski evidenci vodili pod že prej omenjenim nazivom »moški iz Skandie«. Ker je leta 2000 storil samomor, ga sodno niso mogli preganjati. Prvi pogovor z Engströmom so opravili že nekaj dni po atentatu, saj je bil na kraju zločina. Njegova izpoved se ni čisto ujemala z izjavami drugih prič, zgodbo je večkrat spremenil, kar so sprva pripisali njegovi želji po »slavi«. So pa že takrat vedeli, da ni bil zadovoljen s premierjevimi levičarskimi pogledi na svet. Med glavnimi osumljenci je pristal šele leta 2017, v osrčje preiskave pa ga je nekje v tistem času postavila še knjiga preiskovalnega novinarja. V njej je podal nove, a posredne dokaze proti njemu, ki pa brez dodatnih vseeno ne bi zagotovili obsodbe. Tako švedski politični vrh kot Palmejeva družina so upali, da bo vnovična preiskava zagotovila konkretnejše dokaze in s tem zaključke, a so ostali razočarani. Trije sinovi vseeno verjamejo, da jim je očeta ubil Engström.
Rana najbolj znanega nerešenega primera v državi, ki se še danes ponaša z enimi najvarnejših ulic na svetu, tako ostaja odprta. Tančica skrivnostnosti (in pet milijonov evrov nagrade!) bo amaterske preiskovalce bržčas še naprej gnala na lov za resničnim atentatorjem. Olof Palme je imel sicer veliko podpornikov, a tudi številne sovražnike. Prvi so ga slavili kot arhitekta moderne Švedske, konservativni pol ga je kritiziral zaradi antikolonialističnih nazorov. V času vodenja vlade je okrepil moč sindikatov, razširil zdravstveno oskrbo in okrepil socialno državo. Na mednarodnem političnem parketu pa je bil kritičen do ZDA in Sovjetske zveze, ostro je obsojal apartheid v Južni Afriki, se boril proti širjenju jedrskega orožja in režimu španskega generala Franca.
