Kratek sprehod po travniku tudi v jesenskih dneh omogoča pripravo slastne zelenjavne juhe in številnih drugih jedi, rižot, zavitkov, omak in pirejev, polnih raznolikih okusov, kakršnih ni mogoče dobiti od drugod, kot iz divjih rastlin. Ko Katja Rebolj, biologinja ter doktorica biokemije in molekularne biologije, ki se je posvetila raziskovanju divjih zdravilnih rastlin, razgrinja travne bilke in liste, postane brž jasno, da zahteva nabiralništvo zvrhano mero znanja in izkušenj, da se košara napolni z užitnimi rastlinami. Pri regratu, tej divji solati, ki je je več vrst, menda celo okoli sto, ne boste zgrešili, saj so vse vrste užitne in lahko vse leto uživamo njegove grenčine, tudi s trpotcem se lahko razvajate na toliko različnih načinov, kolikor vam jih dopušča domišljija. Toda naj bo slika o nabiralništvu še tako romantična, ko sproščeno stopicamo po travniku, mencamo med prsti liste in cvetove, jih vonjamo in okušamo, ne smemo pozabiti, da so nekatere divje rastline tudi smrtno strupene.
»Splošnega pravila, kaj je škodljivo, strupeno in kaj ne, ni. Vemo pa, da so kakšne rastline iz zelo nevarne družine, tako kot velja pri gobah. Pri regratu in njemu podobnih rastlinah so pravila zelo ohlapna, pri kobulnica pa so lahko razlike po videzu zelo majhne, pa je rastlina že smrtno nevarna ali zelo neužitna,« nas pouči Katja Rebolj, da se z naravo pač ne gre šaliti.
Nadaljevanje dela Daria Corteseja
Tako je minuli teden v osrčju Kozjanskega parka potekala nabiralniško-kulinarična delavnica, ena od številnih, ki so v treh dneh potekale na festivalu FesDivjal, tokrat že tretjem festivalu divje hrane. Kot je povedala glavna organizatorica festivala Karmen Gajšek, je njegovo bistvo ozaveščanje ljudi o tem, kaj vse nas obkroža, kaj je užitno in zdravilno ter kako lahko človek preživi na prijazen način do narave in sebe.
»Da se čim bolj izognemo trgovinam, globalizacijskim pritiskom in se predvsem zavemo, kakšno moč imamo. Kaj vse dragocenega nas obdaja in kaj vse je mogoče s tem narediti,« je razložila Karmen Gajšek, ki nadaljuje delo pokojnega Daria Corteseja, enega naših vodilnih nabiralcev, ki je želel že sam oblikovati dogodek, na katerem bi častili naravo in izobraževali ljudi.
Tridnevni festival je zaživel, tokrat že drugič na Kozjanskem, in privabil množico ljudi ne le iz okolice, ampak iz vse Slovenije in tudi tujine. »Želimo si, da se ljubezen preliva med vsemi nami, do rastlin, živali in soljudi, da smo vsi ena družina. To mi je najlepše,« je še dejala.
Zdravi kot dren
Ne le raznolike delavnice, na številnih stojnicah so se bohotili naravni izdelki in pridelki, dišali so jedi in čaji, odzvanjali zvoki zdravilne glasbe, marsikaj, kar bi lahko potonilo v pozabo, če ne bi bilo ljudi, ki bi se trudili ohranjati ne le naravno, ampak tudi kulturno dediščino.
Na Pilštanju, v osrčju Kozjanskega, so gotovo najbolj zdravi ljudje pri nas, če gre verjeti reku zdrav kot dren. Kraj je namreč že dolgo znan po rumenem drenu in ni Pilštanjčana, ki ga ne bi poznal. Kar dve himni so mu posvetili, zadnjih dvajset let pa se turistično društvo in njihova predsednica Andreja Kozmus zavzeto trudita, da njegovo zdravilno moč ponesejo širše v svet. Aktivnosti, povezanih z drenom, imajo ogromno. Tako delajo marmelade iz drnulj in drnuljevo žganje, ki se imenuje drnulovc, drenov čaj, kajti prav vsak del drena je zdravilen, lubje, listi, cvetovi in plodovi, zasajujejo in vzgajajo sadike drena, zbirajo pravljice, zgodbe, pregovore ter snujejo novo drenovo pot.
»Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru že več let vodi projekt Zelen.kom, ki se ukvarja z različnimi vsebinami trajnosti. Oblikovali smo različne module za javni in gospodarski sektor, eden teh pa je tudi odgovorno potrošništvo, v katerega je vključeno Turistično društvo Pilštanj, ki skrbi za ohranitev dediščine rumenega drena. Tako se učijo promocije svojih izdelkov in na takih festivalih in sejmih jih lahko tudi promovirajo na ne preveč agresiven način,« je spregovorila Darja Štirn z mariborske filozofske fakultete in priznala, da tudi sama ni poznala vseh pozitivnih učinkovin drena in njegovih plodov. »Zdaj pa sem čisto prevzeta nad njim. In veste, doma imam celo posejan dren, pa nisem vedela, da je tako zdravilen,« je navdušeno dodala.
Ena lepa brezplačna misel
Kako dragocena je narava in vse, kar zraste v njej, se zavedajo že najmlajši. Če jim odrasli to na pravi način predstavijo, kajpada. »Bi imeli nekaj naših semen? Imamo blitvo, rukolo, tudi čaje imamo, tu so kamenčki in uhani. In izvolite, vzemite si eno lepo misel, povsem brezplačna je,« otroci z osnove šole Artiče pri Brežicah brž predstavijo, kaj vse pisnega je na njihovi mizi, in nam ponudijo velik stekleni kozarec drobnih listkov lepih misli, da izžrebamo prav tisto, ki jo v tistem trenutku potrebujemo.
»Vse delamo sami,« se pohvalijo, »imamo ekovrt, kjer ne uporabljamo škropiv in strojev, ampak delamo ročno, s svojimi izdelki pa zbiramo prostovoljne prispevke, da lahko gremo na izlet in v botanični vrt v Ljubljano.«
Tretješolci Luka Kink, Zala Žveglič, Tia Okrošek, Vid Žerjav in Žak Bostele so tista peterica, ki s svojo iskrenostjo sporoča, kako domača in naravna je otrokom zemlja, če le imajo priložnost, da se je dotaknejo. Že petnajsto leto namreč deluje na osnovni šoli Artiče ekovrt, učilnica na prostem, pa krožek šolski vrt, v katerega je vključen cel razred, je povedala učiteljica tretjega razreda Natalija Vahčič. Navdušiti otroke nad vrtnarjenjem ni bilo težko, ko pa je tudi sama navdušena nad naravo in zdravo hrano, odgovarja.
»Da so otroci drugačni kot nekoč, da ne morejo brez telefonov in ne delajo radi? Kje pa, večina jih ima stik z zemljo grozno rada. To je nekaj človeku osnovnega. Bolj je problem, ker v šolskem sistemu ni ne časa ne prostora za to,« je razmišljala učiteljica. Toda sama si ga vzame in ob podpori šole popelje otroke v čudoviti svet narave. »Vse je v učitelju, kar rad delaš sam, radi delajo tudi otroci, pa čeprav je to sekanje drv,« je prepričana.
Tretješolci tako sejejo semena, sadijo sadike, pobirajo plodove in semena, opazujejo rastline in njihovo rast, sušijo rastline in semena, jih pakirajo ter svoje dejavnosti na koncu predstavljajo na različnih sejmih. Zato, da spoznajo cel krog delovanja. Od semena do semena.
Z minimumom nekaj narediti
Na stojnici Tanje Gobec je že prijetno dišalo. Gospa iz Šentjurja je namreč pripravila pirin zavitek, polnjen s pire krompirjem in prostorastočimi rastlinami s travnika. Rman, trpotec in travniški pastinak, je pokazala na mešanico rastlin. »Lahko pa seveda dodamo, kar koli užitnega nam pride pod roke. Rastline nasekljam, dodam olivno olje, sol in začimbe, namažem na testo in spečem,« je razkrila postopek.
Tanja Gobec na domači kmetiji prideluje piro, iz katere dela najrazličnejše pekovske izdelke in dobrote. Njena filozofija je preprosta, kako z minimumom nekaj narediti, zato pri svojem delu uporablja čim manj sestavin, ki jih je treba kupiti, in tem več tistih, ki jih pridela sama ali pobere v naravi, sezonsko kajpada. Hrano pripravlja na plin, da ne uporablja elektrike. Na tak način približuje ljudem hrano, ki nam jo na vsakem koraku v našem lokalnem okolju daje narava.
»Veste, prenehala sem ozaveščati ljudi. Če me povabijo v kakšno šolo ali vrtec, pridem, toda pred realnostjo si ne zatiskam oči, vem, da ljudi ne bom spreobrnila. Kajti večina jih je sprva nad vsem tem navdušena, pri tem pa se tudi konča, saj jih zmami neomarketing. Saj se tudi meni kdaj zahoče čipsa ali jogurta, a sem se naučila, da se prekršim le enkrat na mesec. Le mali delček ljudi se zaveda vseh dobrin, ki nam jih daje narava,« je mirno pojasnila.
Gobov čaj za zdravje
Če smo ljudje pri divjih rastlinah še malce neuki ali se morda soočamo celo s predsodki, potem je tradicija nabiranja gob v Sloveniji od nekdaj močna. Prenaša se iz generacije v generacijo. Na stojnici, posuti z gobami, sta Romina Pleško, velika poznavalka gob iz škofjeloškega gobarskega društva, in Mirko Kunst iz Gobarskega društva Kozjansko Kozje predstavila gobe, ki jih v tem času najdemo v gozdu. Če bi bila rast prava, bi bilo gob menda za tri take mize. »Ah, ne, nikakor niso vse užitne,« je opomnila Romina, »niti ni enotnega recepta, po katerem bi ločili užitno od neužitne gobe. Po eno in eno jo moramo poznati.«
Udeleženci delavnice so se skupaj z obema strokovnjakoma za več ur odpravili v gozd. Najboljše, predvsem pa najvarneje se je o užitnosti gob posvetovati neposredno s strokovnjakom. »Nikakor se ne gre zanašati na internetne aplikacije,« odsvetuje Romina Pleško, »knjige so že boljši način za prepoznavanje gob, toda najboljše je, da nekomu v živo pokažeš gobo. So pa denimo luknjičarke bolj varne vrste gob kot lističarke, kajti večina strupenih je med slednjimi. Toda tudi med luknjičarkami imamo vražjega gobana, ki je strupen. Ko sem dala žolčastega grenivca v velik lonec gobove juhe, smo jo lahko samo stran vrgli, tako je bil grenak. Zamenjala sem ga za jurčka, kajti ko je mlad, še nima rožnate trosovnice in mu je zelo podoben. Nepoznavalec se lahko hitro zmoti.«
Mirko Kunst slabih izkušenj z gobami ni imel, česar ne pozna, raje pusti pri miru. »Pri 70 letih se marsičesa naučiš,« odvrne. Bolj kot preučevanje gob ga zanima kulinarika. »Izvrstne gobove juhe kuhamo v društvu, v njih je vedno veliko vrst gob in vsaka daje svojevrsten okus. Tudi gobjo pašteto in gobji zavitek delamo.«
Potem je pokazal še nekaj: veliko stekleno skledo posušenih brezovih odpadljivk in pisanih ploskocevk. Gre za lesni gobi in obe sta prava zakladnica pozitivnih učinkovin, pisana ploskocevka je celo ena najbolj raziskanih zdravilnih lesnih gob, za katero je splošno znano, da dviguje imunski sistem, deluje proti prehladom ter je močno protitumorna in protirakava. »Gobov čaj bomo skuhali iz njih. Ste ga že kdaj pokusili? Nekoliko grenak je.«
Romina Pleško in Mirko Kunst tako kot večina strastnih gobarjev seveda ne prisegata le na jurčke. »Če ješ od gob le jurčke in dežnike, je tako, kot bi pri zelenjavi jedel le bučke in korenje. Okusov pa je še mnogo. Meni so res všeč sirovke in lijaste lisičke, spomladi pa smrčki,« je pojasnila Romina. Tudi Mirku se ob sirovkah in smrčkih pocedijo sline, predvsem pa ga spomin odnese v otroštvo. »Imeli smo staro hišo in štedilnik na drva. Ko smo na ploščo dali zelenkaste golobice in je zacvrčalo – tega okusa ne moreš pozabiti.«
Kulinarika, zdravilne učinkovine, predvsem pa trenutek, ko gobo najdeš in je ena lepša od druge, to je Mirka Kunsta od nekdaj navduševalo pri gobarjenju. Še tako težko dopoldne je popoldne pozabljeno, ko greš v gozd po gobe, je pripomnil. Tudi Romini Pleško so gobe kot bitja, pojavnost, od nekaj fascinantne. »Nekaj pravljičnega so. Poleg tega se premalo zavedamo njihove vloge v okolju. Brez gob ne bi bilo dreves, narave, nič. Kar delajo gobe za nas, je spoštovanja vredno.«
