Nadaljujemo serijo člankov o atentatih na politike in vidne osebnosti. Še vedno ostajamo na drugi strani luže, pri čemer smo že pisali o spodletelem atentatu na Donalda Trumpa, na katerega je pred dvema mesecema na shodu v Butlerju streljal 20-letni Matthew Crooks in mu obstrelil uho. Pred nekaj dnevi pa so v bližini igrišča v West Palm Beachu na Floridi, na katerem je republikanski predsedniški kandidat igral golf, znova odjeknili streli. Agenti tajne službe so domnevnega strelca prijeli nekaj kilometrov stran, šlo pa naj bi za 58-letnika s Havajev. Incident preiskujejo kot sum poskusa atentata.

V drugem članku smo pisali o poskusih atentatov na več drugih predsednikov in kandidatov za predsedniški stolček, v tretjem pa o Abrahamu Lincolnu, ki ga je leta 1865 v gledališču s strelom v glavo ubil igralec John Wilkes Booth. V četrtem smo spomnili na 20. predsednika Jamesa Garfielda, ki je bil sicer leta 1881 ustreljen na železniški postaji, a je umrl šele dva meseca in pol kasneje.

V tokratnem, petem članku v seriji izpostavljamo nasilno smrt Williama McKinleyja, 25. ameriškega predsednika in tretjega, ki je umrl pod rokami atentatorja. V začetku septembra 1901, pol leta po prevzemu drugega mandata, ga je po govoru v koncertni dvorani Temple of Music na svetovni razstavi Pan-American Exposition v Buffalu med rokovanjem z obiskovalci v trebuh dvakrat ustrelil brezposelni anarhist, 28-letni Leon Czolgosz. Čeprav so mu zdravniki napovedali okrevanje, je osem dni kasneje zaradi gangrene umrl. Nasledil ga je podpredsednik Theodore Roosevelt.

»Nihče mi nič noče«

McKinley se je prvič na čelo države zavihtel leta 1896 in jo iz resnih gospodarskih težav potegnil na zeleno vejo, obenem pa zavzel še španski koloniji Portoriko in Filipine. Ponovna izvolitev je bila bolj ali manj zagotovljena. Za drugi mandat je imel v načrtu pogajanja za mednarodni trgovinski sporazum, ki bi razširil ameriški trg. Konec aprila se je z vlakom iz Washingtona odpravil na večmesečno popotovanje po domovini, želel je obiskati tudi odročne predele, kjer še nikoli niso videli predsednika. V Kaliforniji je njegova žena Ida zelo hudo zbolela, nekaj časa so celo mislili, da umira. Ko si je opomogla, sta z možem Williamom odpotovala nazaj v Washington in v domači Ohio, preostanek turneje pa odpovedala. Govor na svetovni razstavi v Buffalu so prestavili na zgodnjo jesen. Predsednikov osebni tajnik George B. Cortelyou je imel glede obiska sejma in zlasti predsednikovega srečanja z javnostjo pred koncertno dvorano strašno slab občutek in je dogodek večkrat odpovedal, a ga je McKinley vsakič znova vrnil na seznam. »Zakaj bi me bilo strah? Saj mi nihče nič noče,« je bil optimističen predsednik. Je pa tajnik posebej zaprosil za dodatno varovanje.

Naboja niso našli

Tistega dne je bilo na sejmu še posebno veliko ljudi. Vsi so hoteli od blizu videti predsednika. In mu morda seči v roko, če bi se prebili do njega. Za poslušanje govora se jih je zbralo okoli 50.000. Navdušeno so ploskali njegovim navedbam o obogatenju s prodorom na tuje trge. Kamor koli je prišel, so ga ljudje oblegali, a je kljub strogemu varovanju policije in vojske želel govoriti z obiskovalci in se z njimi rokovati. V množici je bil tudi njegov atentator, 28-letni Leon Czolgosz. Pištolo je imel v žepu, a si je premislil in tistega dne na predsednika ni streljal. Naslednje jutro je McKinley z ženo odpotoval na izlet na Niagarske slapove, popoldne pa se vrnil na sejem. Dobro izurjen v pozdravljanju se mu je uspelo v minuti rokovati s kar 50 ljudmi, nekaj čez četrto popoldne pa je v roko segel tudi Czolgoszu. Temu je kljub domnevno dobremu varovanju uspelo pretihotapiti revolver, s katerim je dvakrat ustrelil predsednika. Nanj je skočilo več moških, začeli so ga pretepati, on pa je samo mirno izdavil: »Opravil sem svojo dolžnost.«

McKinleyja so naložili v reševalno vozilo, v katerem je iz oblačila potegnil enega od nabojev. Ta ga je le oplazil, drugi se je zaril v njegov trebuh. V lokalni bolnišnici takrat ni bilo nobenega zdravnika, kaj šele kirurga, zato so nekaj ur čakali na prihod enega od drugod. Pri operaciji mu je asistiral ginekolog, na voljo niso imeli kaj veliko instrumentov za tako operacijo, zaradi bližanja večera jim je primanjkovalo svetlobe. Naboja jim ni uspelo najti. A zdelo se je, da so mu kljub vsem tem in drugim pomanjkljivostim, predsednikovi preveliki teži, starosti in ne preveč dobro očiščeni rani, rešili življenje. Le nekaj dni kasneje se je predsednikov stanje močno poslabšalo. »Vse je nesmiselno, dragi moji. Molimo skupaj,« je McKinley pozval vse prisotne. Okoli dveh ponoči je umrl.

Simbol krivice in zatiranja

Ko je bil že skoraj na smrtni postelji, je predsednik vzel v bran svojega atentatorja: »Ah, revež ubogi. Saj ni vedel, kaj počne.« Ob atentatu 28 let star Leon Czolgosz se je v Detroitu rodil poljskima priseljencema. Sam je do leta 1893, ko je službo izgubil, delal v neki tovarni v Clevelandu. Redne službe zatem ni imel, med začasnim delom pa se je udeleževal različnih političnih in verskih shodov. Sčasoma ga je to privedlo do anarhizma. Leta 1901 so se anarhistov v ZDA na smrt bali, saj so vedeli, za koliko atentatov po Evropi in drugod so bili odgovorni. Za Czolgosza je predsednik predstavljal simbol krivice in zatiranja, prepričan je bil, da ga mora ubiti, da je to pravzaprav njegova dolžnost. Možno je, da je nekaj let pred tem, ko je še živel na domači kmetiji, doživel živčni zlom. Prav tako je mogoče, da je predsednika že mesece pred tem – oborožen do zob – zalezoval v njegovem domačem Cantonu v Ohiu.

Ko je prebral, da bo McKinley v Buffalu, je šel tja. Policiji je kasneje zaupal: »Temu nisem mogel ubežati, bilo je v mojem srcu. V mestu je bilo toliko ljudi, ki so se priklanjali velikemu vodji. Odločil sem se, da ga ubijem.« Tretjega septembra je nabavil revolver, nekaj dni kasneje pa ga uporabil. Sojenje za umor se je začelo 23. septembra istega leta, devet dni po atentatu. V dveh dneh sojenja so pričali zdravniki in priče, obtoženi pa s svojimi odvetniki ni hotel sodelovati. Porota je odločila v pol ure in Czolgosza obsodila na smrtno kazen z električnim stolom. Usmrtili so ga 29. oktobra 1901, v krsto pa so položili kislino, ki je še pred pogrebom razgradila truplo. Ker so oblasti razglasile, da 28-letnik ni deloval sam, ampak je šlo za širšo operacijo, so v naslednji tednih aretirali še več tistih, ki so se razglašali za anarhiste. Večina sicer ni zagovarjala nasilja.

Atentat na predsednika McKinleyja je bil tretji v 36 letih. V medijih so se začele pojavljati hude kritike na račun slabega varovanja ameriških predsednikov. McKinley se sicer glede tega ni kaj prida sekiral, saj ni želel telesnih stražarjev, ki bi mu stali na poti do njegovega ljudstva. Rad je imel stik z ljudmi. V domačem kraju v Cantonu se je celo sprehajal povsem brez varovanja, šel je v cerkev ali pa na sprehod po glavni ulici, v Washingtonu pa si je kdaj privoščil celo vožnjo z ženo v kočiji, kjer prav tako ni bilo nikogar, ki bi pazil nanju. Po njegovi nasilni smrti se je to spremenilo. Čeprav še ni bilo uzakonjeno, so že leta 1902 njegovega naslednika Theodorja Roosevelta varovali člani tajne službe, štiri leta kasneje pa so to njihovo odgovornost zapisali tudi v zakonodajo.