Nika Dermastja se je v sklopu šolske prakse najprej preizkusila kot garderoberka v SNG Drami, ko pa so se ji odprla vrata Šentjakobskega gledališča, je bilo, kot bi našla drugi del sebe. »Vedno me je zanimalo nekaj več kot zgolj modno oblikovanje. Gledališče je prostor, kjer lahko pretiravamo, smo ekspresivni in kjer si lahko damo veliko več duška pri izražanju svojih idej. Je prostor, kjer lahko delujejo stvari, ki v resničnem življenju ne morejo. Kostumografija ni za vsakega. Gledališče nasploh zahteva celega človeka, s tem živiš. To pomeni pozne ure, celodnevne projekte. To moraš delati z ljubeznijo, drugače ne preneseš vsega pritiska.« Predstava Dr. Molière je bila sprva mišljena kot zabavna igra z enostavnimi kostumi, nato pa se je, kot se rado zgodi, prelevila v bolj kompleksno zadevo. Komedija je postala kot omnibus vseh Molièrovih velikih del, ki so jih predrugačili in nadgradili. »Tudi moji kostumi so kot živa razstava. Gledališče danes sicer uporablja bolj zemeljske barve, na odru večinoma vidimo samo črno, rjavo, mogoče belo, zelo malo je pisanih. Ker delamo Molièra, sem se odločila, da se mora to poznati tudi na kostumih, zato so ti pisani. Črno-bel je samo Tartuffe, ker je svetohlinec. Vsi ostali predstavljajo svojo zgodbo, vsak ima svojo barvo, ki jo nosi od začetka do konca.«

Kako se bo svetilo, kako bo padalo

Vloga kostumografa je enako pomembna kot vloga igralca, saj se morajo tudi kostumografi vživeti v vlogo in predelati anatomijo likov ter premisliti, kakšna so njihova razmišljanja, kdo so te osebe, kaj nosijo, kako funkcionirajo v svojem življenju. Razumeti morajo filozofijo, ki narekuje končni izdelek, zahtevno avtorsko delo. Od grobe skice do zadnjih popravkov. »Vsi oblikovalci delujemo tako, da ko nekaj rišemo, že točno vemo, kako bo izgledalo, kako se bo svetilo, kako bo padalo. Potem je v bistvu samo vprašanje, kako boš prišel do tistega materiala. Slovenija je z materiali zelo šibka, tako da je treba velikokrat sprejemati kompromise, a z nekaj triki se da vse rešiti.« S triki, kot je šivanka, ki jo spretna roka uporabi na iznajdljiv, bolj domiseln način, ali pa lepljenje z vročim lepilom. »Gledalci, ki naše delo opazujejo z distance, si najbrž mislijo 'uau, kako so vse lepo zašili na roke'. Pa ni ravno tako. Velikokrat si stvari poenostavimo in stremimo k temu, da bo kostum narejen čim bolj učinkovito v čim krajšem času. So pa tudi stvari, za katere si vzamemo več časa, kot so kakšne vezenine. Načeloma tega ne dela noben kostumograf, ampak če res hočemo dodano vrednost, vložimo v to tudi več dela. Potem je tisti lik najlepši izmed vseh.«

Nekaj, kar pustiš za sabo

Za Dr. Molièra je mlada kostumografinja preučila veliko knjig, starih zapisov in risb kot tudi kostumografske pristope iz drugih uprizoritev. Sama je narisala skice in izdelala vse kostume. Je velika perfekcionistka, se nasmeji, zato ni dovolila, da bi kdo drug brkljal po njenem delu, kljub temu, da je izdelava gledaliških oblačil ponavadi delo asistentov. V predstavi ji je bil največji izziv obleči lik Don Juana. »To je morilec, ki je hkrati velik ženskar, zato sem mogla razmisliti, kako se oblači morilec, ki povrhu vsega lahko privlači toliko žensk.« Nika Dermastja pravi, da bo za vedno hvaležna režiserju in direktorju Šentjakobskega gledališča Milanu Golobu, ki ji je kot nekomu brez izkušenj zaupal, še več - ji dal proste roke, da je naredila, kot se je njej zdelo prav. »Običajno so režiserji zelo zaprti in mora obveljati njihova vizija, kostumograf je podpisan samo zaradi formalnosti. Meni je Milan pustil, da delam, kar hočem. Da lahko pokažeš, kdo si, skozi delo, ki živi naprej, da lahko pustiš del sebe nekomu, da ga oživlja, da predstava živi naprej, je res veliko vredno. To je nekaj, kar pustiš za sabo. Zdaj rada rečem, da so kostumi kot moji otroci. Vem, da bo z njimi vse vredu in da bodo blesteli še naprej.«

Dogajanje pred premiero je vedno napeto, psihično in fizično naporno, a za kostumografa je trenutek, ko igralec prvič obleče kostum, zelo poseben. Takrat se čarovnija zgodi. »Ko doma vložiš toliko truda, ko šivaš in gledaš kostume na obešalnikih, je to še vedno neprimerljivo s tistim občutkom, ko jih igralci nadenejo. Najlepše je, ko da igralec kostum gor in ti reče: Hvala, zdaj vem, kako bom naredil lik.«