Taborniške pesmarice so zgovorni dokumenti. V njih so pesmi oziroma skladbe za brenkanje kitar in družno žvrgolenje ob tabornih ognjih, na plažah, v planinskih kočah, na šolskih izletih in ob drugih priložnostih, kjer je priporočeno, da se izvaja zgolj obče znana glasba s prepoznavnimi refreni, ki jih znajo vsi. V tem naboru se verjetno znajde kvečjemu Angie Rolling Stones, Hotel California skupine Eagles, House of the Rising sun, pesem skupine Animals, Yellow Submarine skupine The Beatles ali Lennonova Imagine, medtem ko se Stairway to heaven zgodi kvečjemu, če kitara pride v roke tehničarju, ki potem inštrument preda nazaj glavnemu animatorju, da odigra Sava šumi. Iz te vrste pesmarice je tudi L'italiano, skladba Tota Cutugna.
Navdih v Torontu
Italijanščina v Sloveniji je po interesu za učenje v rangu z drugimi romanskimi jeziki, torej manj iskana od germanskih angleščine in nemščine. Zato so romanske skladbe s kompleksnejšimi besedili težje razumljive. Lahko se spomnimo francoskega komada Ça Plane Pour Moi, katerega naslov je vsak pomomljal po svoje, a je bilo po drugi strani dovolj, da si rekel Plastic Bertrand in se je vedelo, za kaj gre. Ne samo pri nas. Tudi sicer je obče znanje italijanščine bolj ali manj omejeno na izraze kot špageti, pica in kapučino, kar je sicer trojka globalno najbolj uporabljenih italijanskih besed.
Na tej predpostavki je zgrajeno tudi besedilo za skladbo L'italiano, ki je polno tovrstnih italijanskih besed oziroma tvorb. Globalno znanih in razumljivih, kot »cantare« »Chitarra in mano«, »spaghetti al dente e un partigiano come Presidente«, »caffè ristretto« »buongiorno Maria« do obče znanega refrena: »Lasciatemi cantare con la chitarra in mano, lasciatemi cantare una canzone piano piano.« Dejansko je bila navdahnjena s Cutugnovim gostovanjem med italijanskimi izseljenci v Torontu. Med ljudmi, ki so materni jezik govorili manj in slabše kot angleščino in ki so identifikacijo z domovino vzpostavljali skozi najbolj osnovne pojme in simbole. Prav to je nemara navrglo, da besedilo skladbe, sploh pa refren razume sleherni italijanščine povprečno nevešči zemljan. Obstaja tudi različica v vietnamščini, kot tista v italijanščini z zborom ruske Rdeče armade, zaradi česar so nekateri ukrajinski parlamentarci Cutugna spomladi leta 2019 označili za podpornika Rusije, kar je sam zanikal oziroma poudaril, da leta 2014 ni šel pet na Krim, prav tako pa je marca 2019 izvedel napovedani koncert v Kijevu. Povsod. Tako v Moskvi kot v Kijevu ter številnih drugih krajih po svetu je L'italiano imel podoben učinek. Odobravanje oziroma priložnost za štiriminutno vživljanje v to, da si Italijan. Čeravno lažni.
Na podoben besedilni recept je italijanska disko scena, iz katere Toto Cutugno dejansko izhaja, sicer ušpičila še kako uspešnico. Vamos a la Playa ali No tengo dinero, disko hita v španščini, a ustvarjena v Italiji v produkciji torinskega Dua Righeira, sta na še bolj enostaven način reševala jezikovno zagato poslušalstva zunaj Italije, ki je bilo izmed tujih jezikov pod izrazitim vplivom angleščine, a obenem tudi dovzetno za zvočne romanske besedne domislice. Odločilna je bila vsega ena vrstica refrena. In da, to so bili časi pop glasbe z bolj izrazitimi refreni, kot je danes.
Pisal tudi za druge
Tudi vizualno je bil Salvatore Toto Cutugno v naboru dotedanjih italijanskih zvezdniških moških likov, naj je šlo za pevce, igralce, politike, znanstvenike, umetnike ali druge predstavnike Italije, drugačen. Izstopajoče južnjaški, kar je bil obenem poudarek pri promociji skladbe in njegovega lika tiste čase. Cutugno je bil po očetu, mornariškem specialcu iz obmorskega mesta Barcellona Pozzo di Gotto, sicilijanskega porekla, odraščal je v Toskani, potem pa se je družina preselila še bolj severno vzdolž obale v Ligurio. Sicilijanec, ki je rekel, da je on resnični Italijan, z latino hrapavim glasom, ki je pel na napeto ležeren način, z gestikulacijo, podobno Mišu Kovaču, in s pričesko, kakršno je v osemdesetih nosil pretežen del igralcev prve in druge jugoslovanske nogometne lige. Zgolj on, obleka, sem ter tja kaka gesta z roko ali ustnicami. Seveda kanček nakita. Pokeraško hladni minimalist, ki ni ovinkaril. Tudi uradni spot za L'italiano deluje, kot da bi šlo za nizanje simbolov v spotu iz imaginarne akcije Italija, moja dežela. Začenši s špageti.
Kot je že bilo rečeno, Cutugno izhaja z italijanske disko scene ali iz italo disca, žanra, ki je v Evropi nastal sredi oziroma konec sedemdesetih, potem ko je v ZDA žanr že doživel zaton, a prav pod vplivom italijanskih producentov, kot je Giovanni Giorgio Moroder, doživel ponoven vzpon. Cutugnova zasedba Albatros, v kateri je bil glavni vokalist, je poskušala z disko latino skladbami kot Santa Maria De Portugal, a največji preboj je Cutugnu uspel s skladbo Africa, ki je bila v izvedbi Albatrosov v angleškem besedilu posvetilo avtentičnosti Afrike, potem pa jo je Cutugno ob sodelovanju francoskih sodelavcev preuredil v L'été indien ali po naše Indijansko poletje in jo dal zapeti francosko-ameriškemu pevcu Joeju Dassinu, ki jo je leta 1975 proslavil v mednarodno uspešnico, ki je prodala dva milijona nosilcev zvoka. Med drugimi sta angleško priredbo spet s svojim besedilom in pod naslovom Indian Summer posnela Nancy Sinatra in Lee Hazlewood.
Cutugno je veliko pisal za druge pevce, denimo za Dalido, Adriana Cellentana, Johnnyja Hallydaya, Mireille Mathieu in Adriana Celentana, za katerega je leta 1979 napisal hit Soli ali Sam. Za Celentana je bila namenjena tudi skladba L'italiano, a je ni sprejel, potem pa so organizatorji festivala San Remo nagovorili Cutugna, da jo je izvedel sam. A na San Remu nikdar ni bil prvi, čeprav je nastopil kar petnajstkrat, tudi L'italiano je bila šele petouvrščena skladba leta 1983. Je pa seveda zmagal z evrovizijsko popevko. Leta 1990, ko je bilo malodane jasno, da Jugoslavija razpada, je na tekmovanju v Zagrebu lansiral skladbo Skupaj oziroma Insieme: 1992, s slovensko skupino Pepel in kri kot soizvajalci. Skladba je bila neke vrste evropska Računajte na nas, vendar na mednarodnih lestvicah niti slučajno ni dosegla uspešnosti L'italiana.
