Satelitski prenosi televizijskega signala so v javno rabo prišli leta 1962. Leta 1964 so prek satelita prenašali olimpijske igre v Tokiu. Prav tako koncert Elvisa Presleyja Aloha from Hawai ni bil prvi prenos kake zabavnoglasbene vsebine, ker je bila to vendarle angleška oddaja Our world iz leta 1967, v kateri so The Beatles predstavili skladbo All you need is love. Predvsem pa Elvisov koncert s Havajev ni dosegel vsega sveta. V primerjavi z angleško oddajo, pri kateri so sodelovali trije sateliti, je signal z Elvisovega koncerta posredoval samo en satelit, ki je stežka pokril ves svet. Tako je bil doseg koncerta bistveno manjši od milijarde in pol gledalcev, kot še danes misli in trdi nemalokdo. Dejanske številke naj bi bile okoli 700.000 gledalcev, in to vključno z naknadnimi predvajanji. Kajti celo v ZDA ga niso imeli možnosti videti v neposrednem prenosu 14. januarja, temveč šele 4. aprila kot posnetek. Neposredno so nastop videli samo v Hongkongu, na Japonskem, v Južni Koreji, Južnem Vietnamu, na Filipinih in v Avstraliji. V desetih evropskih državah, vključno z Zahodno Nemčijo, katere signala sta bili deležni tudi Avstrija in Švica, pa so prenos videli z dnevom zamika.
Pevski reprezentant ZDA
A vseeno je Aloha from Hawai live from Honolulu koncert, za katerega tisti, ki ga niso videli, praviloma mislijo, da so malodane edini, ki so bili zanj prikrajšani. Tak zavajajoč vtis je nastal kot posledica reklame in trditev, ki jih je pred koncertom in po njem širil Colonel Tom Parker, večni Presleyjev menedžer, ki si je zadevo tudi zamislil. Tudi v najavni špici se napis Elvis pojavi v različnih svetovnih pisavah, vključno s cirilico, čeprav signal do tistih območij ni segel, medtem ko vzhodnemu socialističnemu bloku zaradi hladnovojnih razlogov niti ni bil namenjen. Elvis, ki je prijateljeval s tedanjim predsednikom Nixonom, je nastopil, misleč, da je pevski reprezentant ZDA in vsega, kar naj bi to pomenilo.
Leta 1973 je bil star 38 let, za njim je bila prvotna rokenrol kariera, ki se je končala leta 1958 z odhodom k vojakom. Po prihodu iz Nemčije, kjer je odslužil dve leti vojaškega roka, in nastopu na Havajih leta 1961 Presley nadaljnjih devet let ni nastopal, ampak je predvsem snemal filme, plošče, ki jih je izdajal, pa so se nanašale nanje. V začetku šestdesetih let je bilo kombinirano trženje filmov in nosilcev zvoka z melodijami iz njih še donosno, potem pa vedno manj. V filmskem svetu mu ni uspevalo in veljalo se je vrniti h glasbi. Leta 1967 je izvedel povratniški televizijski nastop Elvis Presley special, leta 1969 je začel peti v Las Vegasu, leta 1970 pa se je po trinajstih letih premora znova podal na turnejo po ZDA. V sklop koncertov s te turneje je spadal tudi nastop v newyorški dvorani Madison Square Garden junija 1972, na katerem je bil v občinstvu kot poslušalec prisoten tudi hrvaški pevec Mišo Kovač, ki je večkrat dejal, da je ob tisti priložnosti med Elvisovim izvajanjem skladbe My way doživel glasbeni vrhunec oziroma: »Takrat sta se združila nebo in zemlja.«
A leta 1973 je bil Elvis Presley že precej zunaj aktualnih glasbenih vod. V desetih letih njegove odsotnosti se je v glasbeni industriji zgodil prevrat, ki so ga povzročili The Beatles in druge zasedbe iz šestdesetih. Glasbeni okus občinstva se je spremenil, mladi so imeli nove junake, Presleyjeve skladbe pa niso več zasedale vrhov. Zadnja izmed osemnajstih skladb, s katerimi se je povzpel na vrh ameriške lestvice, je bila Suspicious minds iz leta 1969. Leta 1972, na primer, mu je s ploščo He touched me uspelo prilesti do vsega devetega mesta specializirane »easy listening« lestvice.
Nikdar zunaj ZDA
Prav tako je Presley v tistih letih opuščal svoj rokenrol repertoar, s katerim se je prebil in zaslovel. Želel se je dokazovati kot resen pevec domnevno zahtevnejših skladb, med katerimi so začeli prevladovati balade in gospeli. Značilnosti nastopov Elvisa Presleyja v sedemdesetih letih sta bili glamuroznost in grandioznost. Na odru ga je spremljalo več kot dvajset inštrumentalistov oziroma tako ženski kot moški pevski kvartet, v nove razsežnosti pa se je začelo razvijati tudi njegovo nekoč sloko telo. Dodobra je namreč razvil tudi svoj način prehrane, česar vzorčni primer je bil hamburger z dvojno pleskavico, gratiniranimi bananami in kikirikijevim maslom.
A v začetku sedemdesetih let je bil Presley še vedno velezvezdnik, s katerim se je dalo služiti. Colonel Tom Parker je na idejo o satelitskem prenosu havajskega koncerta prišel leta 1972 ob ogledu satelitskega prenosa obiska ameriškega predsednika Richarda Nixona, s katerim je bilo prekinjeno 25-letno obdobje neodnosov med ZDA in Kitajsko. Elvis, še bolj pa Parker, je iskal globalno občinstvo, pri čemer pa je Parker redno zavračal ponudbe za Presleyjeve nastope zunaj ZDA, vključno s poznejšo ponudbo vlade Savdske Arabije, ki je leta 1975 ponudila najprej pet, potem pa celo deset milijonov dolarjev. Razlog naj bi bil njegova bojazen, da bo zunaj ZDA aretiran. Rodil se je in odraščal na Nizozemskem, kjer naj bi bil v najstniških letih vpleten v nerazrešen umor.
Tako Elvis nikdar ni nastopil zunaj ZDA, Havaji, ki so leta 1959 postali del ZDA, pa so bili skrajna, a Parkerju in Presleyju tudi dokazano ljuba možnost, saj sta v šestdesetih letih tamkaj posnela tri filme, vključno z Blue Hawaii. Po naročilu nad njegovo pojavo nenavdušenih televizijskih producentov je Presley v enem mesecu shujšal deset kilogramov in izpeljal koncert, ki navkljub predstavljenim pomislekom velja za njegov zadnji veliki dosežek pred smrtjo leta 1977. Nikomur drugemu se ni kot posamezniku uspelo predstaviti tolikšnemu občinstvu. Na Live aidu kot največjem tovrstnem dogodku, ki sta ga videli slabi dve milijardi zemljanov, je skupaj vendarle nastopilo več kot 50 izvajalcev, medtem ko je bil on na Havajih sam.
