Roland Lipej je rojen v Nemčiji, kjer še vedno živi in vodi svoje inženirsko podjetje za gradnjo hiš, pred leti pa je začel obujati staro zidanico in domačijo svojih prednikov ter vinograde na Bizeljskem, blizu meje s Hrvaško, nekaj malega pa jih je tudi dokupil. Danes se v Stari vasi v občini Brežice že bohoti v kamen odeta hiška, ki v podzemlju skriva še vinsko klet, vinogradi pa so razpršeni ob njej ter še na drugih koncih Bizeljskega oziroma Posavja. Lipej v njih na biodinamičen način neguje trte modrega pinota, chardonnaya in renskega rizlinga, nekaj malega prostora pa je namenjenega tudi starim avtohtonim sortam, ki so svoje čase kraljevale v teh krajih.
Rojeni ste v Nemčiji, tam živite in delate, a kljub temu ste se lotili vinskega posla v Sloveniji. Kako to?
Starši so živeli v Zagrebu, tukajšnje posestvo pa so obdelovali stari starši. Leta 1958 sta šla oče in mama v Nemčijo, da bi si kupila avto. Mislim, da je šlo za nekega forda. Mati je znala nekaj malega nemško, tam sta poznala prijatelje in se v Bedburg, ki leži nekako med Kölnom, Aachnom in Düsseldorfom, kasneje tudi preselila. Oče je bil arhitekt in je imel v Nemčiji veliko poslovnih priložnosti. Sam sem tam doštudiral in odprl podjetje, ukvarjam pa se z gradnjo hiš. Že v času študija sem v Bedburgu spoznal nekega Francoza, ki se je ukvarjal z vini, tako da sem se spoznal z vini iz Burgundije in Bordeauxa, ki so me povsem očarala. Včlanil sem se v lokalni vinski klub in spoznal najboljše svetovne vinske hiše in letnike. Konec devetdesetih sem sklenil, da bom tudi sam začel pridelovati vino na Bizeljskem, kjer sem podedoval staro posestvo. Na začetku sem grozdje kupoval, nato pa sem se počasi začel ukvarjati z deli v vinogradu in pridelavo vina v stari dedovi kleti. Prijateljem v Nemčiji, ki se spoznajo na vina, sem sem ter tja prinesel kakšno od svojih steklenic in nad vini so bili navdušeni, kar me je še dodatno motiviralo, da sem vložil denar v obnovo vinogradov, zidanico in klet, obnavljam pa še staro domačijo, kjer bodo apartmaji.
Večina novodobnih posavskih vinarjev se je posvetila predvsem pridelavi penin in pa modri frankinji, vi ste šli v povsem drugo smer. Zasajene imate bolj kot ne le trte modrega pinota in chardonnaya, ki veljata za najbolj prepoznavni sorti Burgundije, ter renskega rizlinga.
V teh krajih je res veliko modre frankinje in tudi vina iz te sorte so zelo korektna. Imam sicer nekaj trt belih sort, ki pristanejo v beli zvrsti, podobni belemu bizeljčanu, ampak zame osebno je najboljša sorta modri pinot, ki je za pridelavo vina verjetno najbolj zahtevna. Veliko resnice je v reku, da tisti, ki vse življenje pijejo najboljša vina iz Bordeauxa, na koncu pristanejo na burgundskih modrih pinotih, ker so ta vina res nekaj posebnega. Tudi sam imam v Nemčiji polno klet najboljših letnikov iz Bordeauxa, kot so 1961, 1975, 1978, 1983, 1985, 1986 … Do leta 2000 imam v kleti praktično vse najboljše letnike, nad katerimi sem se navduševal v preteklosti, ampak danes pijem večinoma samo modri pinot. Zaradi tega sem že pri obnovi vinogradov posadil trte, ki so bili vzgojene iz klonov izbranih trt iz starih burgundskih vinogradov, ker sem hotel pridelovati vino po vzoru burgundskih vinarjev. Tukaj pri meni na bizeljskih gričih je namreč klima povsem primerljiva s tisto v Burgundiji. Imam še to srečo, da so moji vinogradi na legah, ki so primerljive s tistimi najboljšimi v Burgundiji. Trte renskega rizlinga pa imam v Cerkljah ob Krki, ker je tam lapornata zemlja. Ko sem tamkajšnje posestvo kupil od strica pred dvema letoma, sem v zemljo vmešal dvajset tovornjakov peska, da bo zemlja bogata z minerali.
Kje pa ste se naučili pridelave vina?
Sem popoln samouk, največ sem se naučil med potovanji in okušanji vin po Franciji, Nemčiji in Italiji. Veliko dobrega sem jedel in pil, še več pa spraševal razne enologe, kletarje in lastnike vinskih hiš. Ko sem na primer kupoval sode, sem sproti spoznaval, kakšna je razlika med romunskim, slavonskim in francoskim hrastom. In potem sem prirejal degustacije in spraševal, katero vino iz katerega soda se prijateljem zdi najboljše.
Glede na to, da živite v Nemčiji, koliko ste sploh prisotni na Bizeljskem pri samih delih v vinogradu in kleti?
Kletarim povsem sam, imam pa nekaj ljudi, ki mi pomagajo v vinogradih. Sam organiziram vsa opravila. Tukaj na Bizeljskem sem skoraj štiri mesece na leto, tako da imam čas poskrbeti, da vse poteka, kot mora.
Vse vinograde pa obdelujete in
negujete po biodinamični metodi.
Seveda, v današnjem svetu je vse preveč raznih dodatkov, ki se uporabljajo pri pridelavi hrane. Za družino sem vedno kupoval meso in zelenjavo pri certificiranih ekoloških in biodinamičnih pridelovalcih, četudi sem se moral zato peljati 30 kilometrov daleč v Köln. In še danes to počnem. Kar daš v usta, mora biti zdravo, ne pa poškropljeno z ne vem kakšnimi preparati.
Dandanes imamo po eni strani v vinogradih veliko napredne tehnologije, od robotov do pametnih postaj, ki zbirajo podatke o temperaturi, vlagi, dežju ter boleznih in škodljivcih, po drugi pa je vse več takšnih, ki postajajo zvesti biodinamiki. V Franciji so nekatere svetovno znane vinske hiše, kot na primer Roederer in Pontet Canet, že pred leti opustile delo s traktorji in vinograde obdelujejo zgolj s konji.
Tudi sam sem imel idejo, da bi vinograde obdeloval s konji, a ležijo precej v breg, tako da bi bilo povsem nemogoče, da bi konj vlekel plug za seboj v klanec. V Burgundiji poznam človeka, ki sam nima vinogradov, ima pa konje, s katerimi vzdržuje kar šest vinogradov znanih vinskih hiš s prastarim plugom. Pri biodinamiki imaš lahko v glavi veliko idej, kaj vse bi lahko naredil, pa je realnost največkrat tista, ki narekuje pristope v vinogradu. Zato imam traktor na gosenicah, ne pa konjev. Uporabljam pa seveda preparate Rudolfa Steinerja in imam tudi Demetrov certifikat. Večja težava kot to, na kakšen pristop se boš lotil del v vinogradu, je dobiti ljudi za delo. V Nemčiji Nemci nočejo delati v vinogradih, v Sloveniji Slovenci prav tako ne. Za trgatev in delo v vinogradih je skoraj nemogoče dobiti ljudi. Imam dva pomočnika, oba sta Hrvata in stara 65 let.
Prav modri pinot in chardonnay, ki prevladujeta v vaših vinogradih, sta sorti, ki ju največkrat najdemo v šampanjcih, po novem sta tudi zelo zastopani sorti v slovenskih peninah. V naboru mehurčkov imate zgolj vina sloga pet-nat, ki sicer prav tako doživlja razcvet, penin pa ne. Kako to?
Za sortna modri pinot in chardonnay sem prepričan, da sta odlični vini. Da pa bi se ukvarjal še s penečimi vini, bi moral več časa preživeti tukaj na Bizeljskem. Ko se bom dejansko preselil, morda čez dve ali tri leta, bom vsekakor začel pridelovati tudi penine, ampak menim, da trenutno ni nobene potrebe po tem, da bi imel v kleti celoten spekter vin različnih slogov.
Kje pa prodajate vaša vina?
V Sloveniji jih pri večjih distributerjih ni mogoče dobiti.
Največ vina v Sloveniji prodam Juretu Tomiču iz gostilne Debeluh v Brežicah, nekaj tudi Gregorju Repovžu iz gostilne Repovž v Šentjanžu, pa Borisu Novaku z domačije Novak v Sadinji vasi pri Dvoru na Dolenjskem, v Nemčiji je na voljo v nekaj gostilnah najvišjega razreda. V lastni kleti ga sicer težje prodajam, ker nisem ves čas prisoten, ga je pa mogoče naročiti in imam človeka, ki ga tudi pripelje na dom.
