Lukomir leži ob robu globokega kanjona Rakitnice, ki se spušča skoraj 800 metrov v globino. Od 15 srednjeveških nomadskih naselij v regiji je Lukomir ena od dveh vasi, ki so preživele vojne in ohranile svojo identiteto. Med vojno v 90. letih so bile številne vasi uničene, vendar je Lukomir ostal. Njegovo ime, ki pomeni »pristanišče miru«, odraža zgodovinsko pomembnost kraja, ki je preživel turbulentna obdobja.
Več kot petsto let, pred okupacijo Otomanskega cesarstva, so ljudje zganjali živino med Gornjim Lukomirjem, kot se je uradno imenovalo naselje, in zdaj praznim Donjim Lukomirjem. Elektrika je prišla šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tržnice, šole, zdravnika in trgovine ni, od pozne jeseni do sredine pomladi pa je vas nedostopna z avtomobilom in nenaseljena.
Uživajo v srednjeveški tradiciji
Neredko pa obiskovalca, ko vstopi v gručo malih kamnitih, pozdravi pastir, ki sedi na skali, vihti palico in zbija šale s tipično bosansko suhoparnostjo. Za nove opazovalce je prvi vtis pogosto gledališki v svoji popolnosti: izolacija, preplavljena z obsežnimi panoramami, gostoljubnimi domačini in stoletja starimi kočami, obdanimi s suho zidno ograjo. Zdi se, da je okolje v evropski regiji zahodnega Balkana prilagojeno današnjim turističnim trendom, ki povezujejo mehko avanturo in pristnost. Jasno pa postane, da prebivalci Lukomirja vztrajajo pri svoji neizprosni različici resničnosti – brez izumetničenosti.
»Vsako poletje se okoli 17 družin iz okoliških krajev preseli v vas. Prihajajo uživat v srednjeveških tradicijah, pasejo črede in se zbirajo na svetih muslimanskih verskih praznovanjih. Zaradi pomanjkanja storitev se je generacija prebivalcev odselila,« pove voznik iz Visit Konjic, ki s svojim robustnim Mitsubishijevim terencem predvsem v poletnih mesecih dnevno vozi turiste na planino. »Ljudem, ki živijo v vasi, je bil ta kraj vedno svet. Starejši so še vedno zelo vpleteni v ohranjanje tradicije in to strast prenašajo na svoje otroke in vnuke,« je povedal in dodal, da se večina od teh družin danes ukvarja s turizmom. »Ne zaradi izkoriščanja, ampak ker želijo goste izobraziti. Iskreno si želijo pokazati ta prijazni, delavni način življenja.« Morda je tudi zato Lukomir danes postal vzor, kakšen bi bil lahko oziroma bi moral biti turizem, ki temelji na skupnosti in skupnost bogati.
Tradicionalna arhitektura
V vasi je še vedno mogoče opaziti tradicionalno arhitekturo. Skodle, s katerimi so bile pokrite male kamnite hiše, so v zadnjih letih pogosto zamenjali kovinski strešni materiali. Domačinke se ponosno sprehajajo v tradicionalnih oblačilih, ki so jih nosile njihove matere in babice. Pletenje iz ovčje volne – pisane nogavice, puloverji in kape – je postalo priljubljeno tudi med obiskovalci, saj so ti unikatni izdelki namenjeni prodaji. Kljub skromnemu in težkemu življenju planinskih nomadov se ta tradicija še vedno ohranja.
Kljub težkemu življenju pa so ohranili srčnost in gostoljubje. Gostu radi ponudijo gosto kavo, kuhano na železnih pečeh in točeno iz bakrenih loncev.
Umoljani – vas s čarobno zgodbo
Med potjo smo se ustavili v vasi Umoljani, znani po zgodbi o zmaju in hodži. Po legendi, ki še danes privablja obiskovalce, je hodža z molitvijo zmaja spremenil v kamen. Umoljani so priljubljeno izhodišče za pohodništvo, kjer se lahko sprehodite ob Studenem potoku, ki se prek 22 slapov spušča več kot 400 metrov globoko v kanjon Rakitnice. Slikovita je tudi manjša džamija, v vasi Umoljani pa je tako kot v Lukomirju mogoče tudi prespati in kaj dobrega pojesti.
