Na prvi dan v letu 1881 je začel izhajati Ljubljanski zvon, ki je bil 60 let osrednji slovenski literarni mesečnik. Bila je to svobodomiselna revija, sprva glasilo realistov. Prva številka je izšla pod uredništvom Frana Levca, poleg njega pa so bili ustanovitelji še Josip Jurčič (ki je maja istega leta umrl, je pa za revijo napisal Rokovnjače in Veroniko Deseniško), Janko Kersnik in Ivan Tavčar. Šlo je za nekakšno nadaljevanje Zvona, ki je izhajal na pol meseca na Dunaju in ga je urejal Josip Stritar v sodelovanju s Franom Levstikom (zadnja številka je izšla leta 1880).
Pri Slovencih je bila prva polovica 19. stoletja izjemno pomembna, kar se tiče slovenske narodne zavesti. Takrat je bilo slovensko ozemlje še del avstrijskega cesarstva, slovenščina se v javnem življenju ni uporabljala, časopisi so izhajali v nemščini. Slovenščino so govorili le kmetje in delavci, premožnejši pa so na svoje korenine pogosto pozabili. Kljub vsemu se je slovenska narodna zavest v tem stoletju še naprej krepila, zasluge za to pripisujemo zlasti škofu Antonu Martinu Slomšku, pesniku Francetu Prešernu in dr. Janezu Bleiweisu.
Potreba po literarni reviji
V drugi polovici 19. stoletja so se že formirali literarni in čitalniški krogi, zelo prisotna je bila tudi potreba po literarni reviji v slovenskem jeziku. O njej sta leta 1880 začela na glas razmišljati duhovnik Davorin Trstenjak in pisatelj Jakob Sket. Revija bi se imenovala Kres, izhajala pa bi v Celovcu. V svoje kroge sta povabila takrat uveljavljene slovenske literate. Med povabljenci je bil tudi Josip Vošnjak, ki pa je Trstenjaka opozoril, da tudi sam s prijatelji razmišlja o nekakšnem beletrističnem listu, ki naj ne bi izhajal v Celovcu, saj bi zanj potem pisali le študentje, temveč v Ljubljani, kjer bi se lahko pridružili tudi mlajši literati. A Trstenjak je imel svojo vizijo: v ustanovni odbor je povabil Sketa in Janeza Evangelista Kreka, trojica pa je nato 1. oktobra 1880 izdala poziv k izhajanju novega leposlovnega in znanstvenega lista Kres.
Le teden dni pozneje pa je politični časnik in prvi slovenski dnevnik Slovenski narod objavil novico, da bo v prestolnici začel izhajati Ljubljanski zvon. Sket nad novico seveda ni bil navdušen, javno je polemiziral o tem, da v Ljubljani niso sposobni izdajati leposlovnega lista, saj mora tak tip literarnega časopisa izhajati na periferiji slovenstva, kar pa Ljubljana ni. Besedni spopad literatov se je končal tako, da je tik pred novim letom 1881 vendarle izšla prva številka celovškega Kresa, katerega odgovorni urednik je postal Sket; na naslovnici je bil natisnjen sonet Luize Pesjakove. Nato je 1. januarja 1881 izšla tudi prva številka Ljubljanskega zvona, pod katerega se je kot glavni urednik podpisal Levec, na naslovnico pa so natisnili pesem Zvonu pesnika Simona Gregorčiča.
Poglobljeno o umetnosti
Ljubljanski zvon je izhajal 60 let in ves čas je bil med vodilnimi slovenskimi literarnimi revijami. V prvi vrsti je bil namenjen leposlovju, v njem so svoje prispevke prav tako objavljali umetnostni kritiki, pisali in izdajali so tudi daljše razprave in eseje o umetnosti. Prvi dve desetletji so objavljali tudi razprave z vseh znanstvenih področij. Ljubljanski zvon je bil do leta 1900 »leposloven in znanstven list«, v začetku 20. stoletja se je omejil zgolj na humanistiko in se poimenoval »mesečnik za književnost in prosveto«, leta 1931 pa so začeli objavljati tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih, zato je dobil podnaslov »Slovenska revija«. Imel je štiri priloge: Inserati »Ljubljanskega zvona«, Uganke (1883), Slovenska knjigarna (1900–1904), ki jo je urejal Lavoslav Schwentner in na ta način obveščal založnike in bralce o novih knjigah in tiskih, ter Naša knjiga (1917). Ljubljanski zvon so vsa leta tiskali v Ljubljani, v Narodni tiskarni (1881–1919 in 1936, št. 7/8) in Delniški tiskarni (1920–1936).
Fran Levec je okoli Ljubljanskega zvona zbral vse pomembnejše pesnike in pisatelje tistega časa: Antona Aškerca, Simona Gregorčiča, Janka Kersnika, Frana Maslja, Janeza Mencingerja, Ivana Tavčarja, Janeza Trdino. Manj uspešen je bil pri iskanju znanstvenikov, ki bi bili pripravljeni pisati, četudi je bilo v reviji temu namenjenega veliko prostora. Nekaj jih je vendarle privabil, poleg Levstika so bili to Josip Apih, Fran Celestin, Andrej Fekonja, Ivan Šubic, Karel Štrekelj in Josip Stare. Ekipa piscev se je precej usula leta 1888, ko je bil ustanovljen Dom in svet, slovenski literarni mesečnik, ki je izhajal do leta 1944. Odšli so predvsem katoliško usmerjeni pisci ali pa so sodelovali le še redko oziroma pod psevdonimom.
Politike urednikovanja
Levčevo realistično uredniško smer je nadaljeval Anton Funtek. Naslonil se je predvsem na Kersnika, Tavčarja in druge pisatelje ter intelektualce takratne dobe, pojavile so se nove literarne smeri. Te je potem v revijo dodobra vpeljal Viktor Bežek. Slabše je bil zastopan naturalizem, močno pa moderna z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom in Otonom Župančičem. Bežek je spodbujal »novostrujarje«, objavljal je njihove prispevke, medtem ko jih naslednji urednik Anton Aškerc že več ni. Kakovostno lestvico je hotel postaviti precej visoko, uvedel je celo »kritično spremljanje umetniškega dogajanja«. Uredniki v zgodovini Ljubljanskega zvona po letu 1900 so bili Fran Zbašnik, Janko Šlebinger, Oton Župančič, Anton Melik, Milan Pugelj, Joža Glonar, Fran Albreht, Alfonz Gspan, Božidar Borko, Tone Seliškar, Anton Ocvirk in Juš Kozak.
Za Ljubljanski zvon je leta 1932 nastopila velika kriza. Sprli so se predstavniki Tiskovne zadruge in nekateri pomembnejši sodelavci revije. Povod je bil Župančičev esej z naslovom Adamič in slovenstvo, v katerem je polemično postavil v ospredje slovensko narodno vprašanje. Prizadeti sodelavci so svoje poglede predstavili v brošuri Kriza Ljubljanskega zvona (1932), zapustili revijo in ustanovili Sodobnost, ki danes velja za najstarejšo slovensko revijo za književnost in kulturo. Zadnji urednik Ljubljanskega zvona Juš Kozak je simpatiziral z marksizmom, zato je komunistom omogočal, da so do začetka vojne leta 1941 v reviji razglašali tudi svoje ideje. Med vojno je izdajanje zamrlo, po letu 1945 pa mesečnika niso več obnovili.
Čeprav je od zadnje izdaje literarne revije minilo že 84 let, edicije še vedno živo krožijo med ljudmi; če pogledamo samo na portal Bolha.com, si zbiratelji še vedno izmenjujejo posamezne številke, za katere je treba odšteti od 10 do 30 evrov. Nedavno je zgodovino revije obudila Folklorna skupina ŽKUD Tine Rožanc, ki je junija 2023 v Cankarjevem domu uprizorila plesno-glasbeni dogodek z naslovom Ljubljanski zvon in z njim preletela vse ključne faze delovanja te revije.
