Gora je videti povsem travnata, čeprav to v resnici ni, saj ni apnenčasta, kot je bližnja okolica, temveč je geološka posebnost, saj so na vulkansko jedro naneseni debeli sloji pretežno silikatnih usedlin iz obdobja karbona pretežno rjave barve. Hochwipfel je, razen na prepadno zahodno stran, dokaj pohleven in vzpon nanj s sedla Lonice je lahkoten. Markirana pot vrh preči, sicer pa so bližnji tereni prepredeni s potmi. Naš pristop na vrh bo vodil s sedla Lonice tako, da bomo izvedli krožno turo. Na dostopu si lahko ogledamo Atilovo jamo (Grotta di Attila). Vstop v jamo je razpoka v skali, visoka približno štiri metre in široka meter in pol, spominja pa na roč meča z rezilom, zataknjenim v tla. Jama je dolga več kot 400 metrov s padcem 30 metrov.
Vzpon
Z izhodišča se mimo planšarije in razpotja zložno dvigujemo severno po travah po poti št. 458 (pot Sentiero del Formaggio) levo od makadamske ceste proti valoviti ravnici Pian di Lanza. Mimo razgledišča z bližnjim pogledom na Veliki Koritnik in informacijsko tablo pridemo do Atilove jame malo pod mejnim prevalom Vrh Radnjaveške planine (Sella di Val Dolce/Rattendorfer Sattel, 1783 m). S prevala (oznake) levo vidimo naš cilj, sestopimo na avstrijsko stran severno v dolinico (spodaj planina Rattendorfer Alm), a se obrnemo zahodno in po udobni poti pridemo do koče Zanklhütte; v bližini stoji kapelica Scotti, vojaška ostalina iz prve svetovne vojne z informacijskimi tablami.
Pred Zanklhütte (desno Rattendorfer Alm) zavijemo levo strmo navzgor po poti št. 417, večkrat prečimo mulatjero, ki se nadaljuje proti grebenu, mi pa na razpotju zavijemo desno, prestopimo pašno ograjo in po valoviti travnati planoti sledimo poti sprva severno, nato pa počasi zavijemo zahodno proti grebenu, ki poteka od sedla Vrha Radnjaveške planine severozahodno čez Pale di San Lorenzo (Ringmauer, 2017 m) in vrh Plečeta (Creta di Lanza/Schulterkofel, 2091 m). Na grebenu zavijemo desno (levo pot št. 403) in pod vrhom Plečeta (nanj vodi neoznačena pot) prečno pridemo na manjše sedelce (2017 m). Z njega lahko na vrh s križem, skrinjico in vpisno knjigo pridemo levo naravnost strmo navzgor po malce zahtevnejšem južnem grebenu (pozor, markacij ni, sledimo uhojeni poti) čez manjše grebenske vršičke − večjega obidemo vzhodno − manjšo škrbinico ter po širokem hrbtu. S sedelca lahko nadaljujemo po označeni poti št. 417 prečno desno pod vrhom, nato zavijemo levo na vzhodni greben ter po njem na vrh. V času bujne rasti bomo težko sledili markacijam, vendar je tu vsaka pot prava.
Sestop
Do sedelca na višini 2017 metrov sestopimo po južnem ali vzhodnem grebenu in po poti vzpona na razpotje na grebenu. Tu zavijemo po poti št. 419 desno navzdol po travah na južno stran, se kmalu obrnemo desno in prečno pod stenicami Schulterkofla ter mimo zanimivega skalnatega roglja pridemo na travnato uravnavo na prečno pot št. 403. Tu imamo dve možnosti nadaljnjega sestopa. Lahko nadaljujemo levo po poti št. 403 na rob vzpetine Cima di Lanza (1893 m), se približamo stenam Pale di San Lorenzo s sledovi utrdb iz prve svetovne vojne in stopimo na greben (razpotje, severno Zanklhütte, Rattendorfer Alm). Desno sestopamo po širokem poraščenem travnatem grebenu (vmes dve razpotji) do prevala Vrh Radnjaveške planine, od koder se po poti vzpona vrnemo na izhodišče.
Druga možnost je, da nadaljujemo po poti št. 403 desno po travnatem hrbtu na sedlo Sella di Cordin (Kordin Sattel, 1776 m, oznaka, meja). Z njega kratko sestopimo na bližnjo planino Casera Cordin Grande (1689 m), do katere vodi slaba makadamska cesta. Pot št. 451 (Traversata Carnica) vodi po travnikih južno, skozi smrekov gozd, idilične travnate poseke in ponekod močvirnat svet, nato čez potok Rio Cordin in več manjših voda rahlo navzgor. Za zadnjim potokom Rio das Barbacis se obrnemo desno in čez strmo rdečkasto pobočje proti prevalu Lonice. Čez trave sestopimo na cesto in v desetih minutah prispemo na izhodišče.
