Pasje vroče, več kot 30 stopinj Celzija, je bilo na dan, ko smo se za obisk ljubljanskega živalskega vrta dogovorili z biologinjo in pedagoško vodjo mag. Ireno Furlan. Že pred vhodom je bilo jasno, da visoke temperature niso odvrnile ljudi od obiska zelene oaze na obrobju mestnega središča, saj je že na daleč odmeval razigran otroški živžav. Prvi vtis, da je v živalskem vrtu zelo živahno kljub žgoči vročini, ni varal: med sprehajanjem in opazovanjem poletnega utripa v živalskem vrtu pod Rožnikom smo srečevali večje in manjše skupine otrok, ki so se brezskrbno zabavali na različnih otroških igriščih in domiselnih igralih, veliko je bilo tujih turistov z otroki ali brez njih, kot se za čas poletnih dopustov in šolskih počitnic spodobi, pa ni manjkalo niti domačih obiskovalcev vseh generacij.

Štiriletnega Ambroža so, kot nam je zaupal, najbolj navdušili majhni kuščarji. »Imel bi jih kar v svoji sobi,« je navdušeno pripovedoval po koncu obiska. Njegova dveletna sestrica Ana je imela svojo favoritinjo, srce ji je namreč ukradla azijska slonica Ganga. »Luštno je, dogajanja znajo popestriti s hranjenjem živali. Je pa res vroč dan …« je izkušnjo zaokrožila mama Magdalena z Dobrove pri Ljubljani, ki se je za srečanje v živalskem vrtu dogovorila s sodelavkami z majhnimi otroki. »Prišle smo malo poklepetat, otroci pa so se družili tudi na igralih.«

Med obiskovalci ljubljanskega živalskega vrta, ki ga obišče okoli 350.000 ljudi na leto, sta bili tudi Nea in Hanna, ki sta v Slovenijo pripotovali s Finskega. »Na karti, ki sva jo dobili na letališču, sva videli, da imate živalski vrt. Danes bi morali pravzaprav početi nekaj drugega, ampak ker je načrt padel v vodo, sva se odločili za ZOO,« strne razlog za obisk Hanna. Najbolj sta se veselili srečanja s slonico in levinjo.

Morda sta imeli več sreče kot mi, saj levinje med našim obiskom nismo dočakali: pred vročino je ostala varno skrita v svojem notranjem prostoru in na žgočo vročino je ni zvabil niti posladek v obliki zmrznjene krvi, s katerim so jo v zunanji prostor skušali privabiti oskrbniki.

Med obiskovalci živalskega vrta je vse več turistov, to, kar smo opazili že sami, potrdi Irena Furlan. Doda še, da se zaradi obiska živalskega vrta za vsaj pol dneva podaljša tudi njihovo bivanje v Ljubljani.

Z vsemi silami nad ledeni sladoled

Nikoli in niti te dni ne manjka dobre volje pred šimpanznjakom, saj tam živeča skupina velja za bolj zabavne stanovalce vrta. Tudi ob našem obisku se niso izneverili svojemu slovesu. Šestindvajsetletna šimpanzinja Neža z mladičema Leono (osem let) in Taijem (tri leta) ter 24-letna Nika so se zabavali s poletno popestritvijo, posebnim sladoledom, večjo kocko iz zamrznjene vode in zelenjave, ki se na vročem soncu počasi tali. S kapljicami, ki jih ulovijo, si šimpanzi v vročini, na katero so sicer kar dobro prilagojeni, radi hladijo dlani in usta, še dodaja Furlanova. Zaradi poslastice si je del skupine za trenutek celo skočil v lase oziroma, bolje rečeno, v dlako, ampak nemir se je hitro polegel …

Skrb za šimpanze je časovno najzahtevnejša, so pa med vsemi živalmi hkrati najbolj zabavni, pravi oskrbnik Matija Hreščak. Če zamenjajo oskrbnika, kako hitro sprejmejo novinca? Nekaj časa ga, kot temu pravi Hreščak, preizkušajo, kar se kaže kot nagajanje in neupoštevanje navodil med premeščanjem v druge prostore. S šimpanzi moraš delati in si pridobiti njihovo zaupanje. Lahko traja tudi do leto dni, da v svoj krog sprejmejo novo osebo.

Z najmlajšim samčkom Taijem veže Hreščaka še posebna vez in datuma njegovega rojstnega dne ne bo nikoli pozabil. »Zanj bom vedno vedel, saj ima tudi moja hči na isti dan rojstni dan. Tistega dne sem dobil dva otročka: enega v službi, drugega doma,« z nasmehom doda oskrbnik.

Medtem ko je ženski del skupaj z malim Taijem energično uničeval ledeni posladek, je v sosednji ogradi 37-letni samec Boris ledeno kocko le lenobno opazoval. Opazoval jo je in čakal – da se stopi. »Samca sta tudi nazadnje počakala, da se kocka odtaja,« pravi Hreščak. »Sta tudi malo bolj mirna.« Trenutno poteka združevanje skupine z novim šimpanzjim samcem, večjih težav za zdaj ni.

Proces združevanja je sicer pri vsaki živalski vrsti različen. Glede na splošna pravila pridruževanja živali mora nova žival najprej spoznati okolje: ogrado, zunanji in notranji prostor, oskrbnike, da se privadi oskrbi. »Vzporedno ali naknadno spozna preostale živali prek vonja in oglašanja. Ko se počuti udobno, je čas za vizualno spoznavanje skozi pregrado, ko ocenimo, da je zanimanje obojestransko, pa tudi združevanje,« korake povzame Furlanova. Včasih gre zelo hitro, včasih je potrebno več časa, kar je odvisno tako od vrste kot tudi individualne živali.

Tudi po združevanju se lahko dogajajo nepredvidljivi dogodki, na katere ljudje nimajo vpliva in se lahko pokažejo kadar koli kasneje v že vzpostavljenih skupinah: na primer, ko skupina eno od živali izloči. V teh primerih živali premestijo (lahko tudi v drug živalski vrt), kar je sicer ob doseženi spolni zrelosti potomstva za večino vrst naravni proces.

Živali častitljive starosti

Zaradi dobrih življenjskih pogojev v živalskih vrtovih živali dosežejo višjo starost, kot bi jo v naravi. Večinoma se pri vseh vrstah življenjska doba podaljša, sploh povprečna starost posamezne vrste, je pa veliko odvisno od vsake individualne živali posebej.

V začetku julija so se v živalskem vrtu poslovili od najstarejše in ene najprepoznavnejših prebivalk, 50-letne šimpanzinje Mojce, ki ji je odpovedalo srce. Kateri živali zdaj pripada naziv najstarejše v ljubljanskem ZOO? Najstarejši so slonica Ganga (49 let), samec rožnatega pelikana (40 let), zlatolična gibona Liling in Liping ter šimpanz Boris, ki so stari 37 let, navadni vari (26 let), kalifornijski morski lev Kalle z 22 leti, Jip pa 19 leti, prav toliko je stara tudi samica perzijskega leoparda Širin. Ris Luks je star 18 let, risa Kiril in Rožnik pa 17 let. Nubijski žirafji samec Rastko je dopolnil 18 let in Cvetko 17 let, azijska levinja Čaja pa je stara 16 let.

»Ganga je res najstarejša, ampak sloni lahko živijo 60 in več let. Preostali naštete živali so že vse dočakale višjo starost, kot bi jo v naravnem okolju. Žirafe lahko živijo do 25 let, ampak večina jih pogine med 14. in 16. letom,« izpostavi Furlanova širši kontekst razprav o najstarejših stanovalcih vrta.

Pri starejših živalih pozorno spremljajo, kako se same soočajo s staranjem, in njihovo oskrbo ustrezno prilagodijo: morda so potrebne prilagoditve pri prehrani, temperaturi ali organizaciji njihovega bivalnega okolja, morda je potrebno več preventivnih pregledov. Starejše živali lahko tudi že začnejo navajati na preglede za pričakovane starostne bolezni. Redno spremljajo telesno kondicijo in prilagajajo količine obrokov. Pogosto je treba prilagoditi tudi vrsto hrane oziroma način pokladanja hrane, saj imajo starejše živali lahko težave z zobmi in potrebujejo temu primerno hrano. »V primeru, da ima mesojeda žival težave z zobmi, je ne hranimo z velikim plenom ali z mesom, ki vključuje velike kosti, da situacije še ne poslabšamo, pač pa dajemo pretežno mišičnino oziroma meso in manjše cele plene, čemur je treba prilagoditi tudi vitaminizacijo, da so pokrite vse potrebe po hranilih,« še pojasnijo zaposleni.

Oskrbniki so sicer razdeljeni v štiri skupine. Vsak od njih skrbi za različna območja, kar obsega približno deset do 12 ograd s tam nameščenimi živalmi. Dela imajo veliko, razmere pa so v tako vročih dneh, kakršni so julija letos, zelo zahtevne. »Načeloma so v vsaki ogradi enkrat na dan. Zato, da živali pregledajo, očistijo prostor in podobno. To je dnevna rutina,« povzame obveznosti oskrbnikov Irena Furlan. Pri tem so pozorni na različna odstopanja v količini popite vode, hrane, iztrebljanju, skratka, vseh znakov, ki bi lahko kazali na zdravstvene težave. Preventiva je, še doda biologinja, zelo pomembna in ji namenjajo veliko pozornosti. Sicer pa zakon določa, da morajo imeti vsako žival v rokah in jo natančno pregledati enkrat na dve leti.

Režim hranjenja je prilagojen posamezni vrsti: prežvekovalci morajo imeti seno na voljo ves čas, severni jeleni in losi veje, ptiče hranijo večkrat na dan, pitone enkrat na 14 dni, volkove trikrat na teden …

ZOO – več kot le občudovanje živali

V živalskem vrtu so julija dosegli nov mejnik: v sklopu mednarodnega naravovarstvenega projekta so prvič v svoji zgodovini v naravo izpustili potomce svojih živali z namenom povečanja obstoječe populacije, in sicer alpskih kozorogov v avstrijskem gorovju Visoke Ture.

V Živalskem vrtu Ljubljana gojijo 125 vrst, 15 pasem in približno 400 živali (brez nevretenčarjev, ki jih ne štejejo posamezno), v okviru Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev (EAZA) sodelujejo v 27 vzrejnih programih za ogrožene živalske vrste. Ambasadorji svojih vrst v naravnem okolju, ki si jih lahko ogledajo tudi obiskovalci v Ljubljani, so azijski lev, sibirski tiger, mačji panda ter tudi dve živalski vrsti jelena, in sicer indokitajski sika in svinjski jelen.

»Živalski vrtovi imamo velik vpliv na izobraževalnim področju, kar je izredno pomembna vloga. Poleg izobraževanja tudi naravovarstvo in raziskave, saj raziskave v živalskih vrtovih pomagajo pri varovanju varstva naravi,« strne Furlanova poslanstvo živalskih vrtov, ki je danes veliko obsežnejše, kot je bilo nekoč.

Osrednjo vlogo zavzemata tudi ozaveščanje in izobraževanje najmlajših. »Otrokom do desetega ali enajstega leta ne razlagamo o globalnem segrevanju, izumiranju vrst in ogroženih živalskih vrstah v naravi, ampak jih učimo ljubezni do živali in narave. Saj kar imaš rad, to varuješ – najprej vzljubiš in potem tudi varuješ. Če bi o segrevanju in izumiranju vrst razlagali otrokom, se v tej starosti otroci počutijo nemočne, ne morejo vplivati in dosežeš nasprotni učinek. Starejše pa poučujemo tudi o teh vsebinah.« Naravovarstvo je, še doda, na različne načine vpeto v programe.

Vrnimo se k živalim in vzdušju med njimi na vroč poletni dan. Zebre, vajene visokih temperatur, so niso dale motiti in so med večkratnimi obhodi mirno prežvekovale seno, dvogrbe kamele so raje izbrale poležavanje v senci in se za čas našega obiska vrta niso trudile s premiki. Perzijski leopard je zdolgočaseno gretje na žgočem soncu kmalu zamenjal za senčnati del ograde. Več živalskih vrst, tudi največjega glodavca na svetu kapibare, ni bilo na spregled. A obiskovalci jim tega nismo zamerili.

Pozimi živali zaradi mraza umaknejo v notranje prostore, medtem ko imajo v toplejšem obdobju ves čas na razpolago tako notranje kot zunanje prostore. V teh dneh imajo rade jutranje sončenje, kasneje se umaknejo v senco. To je, kot nadaljuje Furlanova, spet odvisno od posamezne vrste. Oskrbniki poskrbijo, da je sveža voda vedno na voljo, bolj sočna in poletju prilagojena pa je tudi hrana živali.

»Za vročino so najbolj občutljivi žuželke in plazilci, ki se ne smejo pregreti, enako velja tudi za piščance v inkubatorju, kjer so nameščene tudi hladilne naprave.« Za visoke temperature so občutljive mačje pande. Ker v naravi živijo do 4000 metrov visoko v listnatih gozdovih vzhodne Himalaje, je zanje urejeno še dodatno hlajenje z megljenjem, čeprav je na voljo tudi gozd z naravno senco.

»Hvala, Mojca, za vse lepe trenutke!«

Da se lahko med živalmi v živalskem vrtu in zaposlenimi z leti razvijejo res lepi odnosi, kažejo spomini, ki so jih z nami delili o šimpanzinji Mojci, od katere so se v tem mesecu poslovili. Rojena Afričanka je postala Ljubljančanka po prihodu iz ZOO Corten Rene v Belgiji in to ostala kar 48 let. Vajena človeškega stika je od vseh šimpanzov v skupini najbolj iskala pozornost svojih oskrbnikov in obiskovalcev.

Irena Furlan se je z Mojco »družila« kar 34 let. »Dobro sva se poznali. Kadar sem se približala njenemu domovanju, me je vedno pozdravila. Pogosto pa je bila ljubosumna na skupine otrok, s katerimi sem se družila, ko sem jih poučevala o spoštljivem odnosu do šimpanzov, živali in narave. Bila je skrbna mama in veliko me je naučila o materinstvu. Predstavila sem ji svoje otroke, tako kot je ona meni svoje.«

Močno jo bo pogrešala tudi kuratorka Špela Štrus, ki ne more pozabiti, kako je Mojca za šimpanze pripravljene popestritve, kot so različna igrala in drugi predmeti, znala uporabiti na čisto drugačen način, kot je predvidevala, in tega naučila tudi druge člane družine.

Mojce se kot zelo prijazne in pametne šimpanzinje, pogosto prebrisane, a tudi očarljive, spominjajo tudi drugi oskrbniki. »Rada nas je opazovala pri delu in nas tudi posnemala. Bila je neverjeten vzgled vsem svojim potomcem.« Ko je bilo treba, jim je stopila tudi v bran. »Bila je izjemna mama, babica, prijateljica in legenda našega živalskega vrta. Hvala, Mojca, za vse lepe trenutke!«