Špičasti vrh nad Zadlogom je eden takih samotarjev, četudi je lahko dostopen. A ko se ga lotiš v snegu, vetru, dežju, megli, je povsem drugače. Bil je vetroven zimski dan in daleč naokoli sem bil edino bitje, ki se je klatilo po tistem koncu. Pri Cencu nad Colom je vame tako rekoč pljusknilo. Veter je nosil močan dež od strani in večina v takem ne bi niti izstopila iz avta. Posebej, ker je na tleh ležalo dobrega pol metra razmočenega snega. Glede na vrtinčenje dežja je bilo jasno, da se burja in mornik (jugo) prepirata, kateremu bo uspelo. Jaz pa sredi tistega bičanja. Nikjer ni bilo nikogar, scefrano meglo je nosilo iznad Cola, više pa so nizki oblaki pritiskali na gozd. Temačno je bilo kljub belini, ki je pokrivala pusto zimsko pokrajino. Le zeleni brini in pritlikavi borovci so dodali nekaj barve v sivino dne.
Temni dinarski gozdovi: obpotni kamen samotnih iskalcev
Udiralo se je, a sem kar rinil naprej, do ceste in mimo znamenja, iz katerega so, zdaj že v kar gosti megli, sijale rumene in rdeče umetne rože. Nadaljeval sem mimo obeh Žgavcev, spodnjega sem si zapomnil iz časov, ko je bil še naseljen. Z Urško smo šli mimo, pod mogočnimi drevesi ob hiši nas je med cvetočimi rožami na oknu tedaj pozdravila muca. Zgornjega Žgavca pa sem si zapomnil po srečanju z možakarjem, ki si je pred leti, ko sem s kolesom pridrvel iz Trnovskega gozda, dal nekaj opraviti pred zaraščajočo se hišo. Takrat sem se ustavil in sva se malo pomenila; o, kje pa, pošteno zaklepetala. Iz njega se je vsul plaz izbornih besed, stavkov, kot bršljan so se prepletli in zlili v eno samo čudovito povest. Kakšne besede, vse, vsa preteklost tiste zapuščene domačije se mi je živo risala pred očmi.
»Najprej je trava zarasla tisti kal (mlako), ki je usahnil, potem je pognal borov gozdiček in mornik je zdaj pihal z druge strani, tamle se je zavrtinčil ...« Kar vrelo je iz njega. Ko bi gospoda, in tudi prav gosposko je govoril, mogel posneti, bi tule pred bralcem v pristnem narečju zrasla vsa zgodovina tiste hiše, od dne, ko je pred stoletji z Žirovskega tja pribežal »žgauc« in izžgal prostor za skromno bajtico. O, kaj vse je možakar še povedal o tem, kako so morali biti spretni, saj je bilo predaleč do doline – celo stensko uro so morali znati popraviti.
Iz spominov me je zbudil nov sunek burje. Pot, ki je tam seveda ne plužijo, je postala ledena in velike luže so pokrivale led. Dež je še vedno neusmiljeno lil in na lužah z vrtinčastim vetrom risal nenavadne vzorce. Pri naslednjem znamenju – še klopca in mizica sta vabili pod bukvami, seveda v kakšnem drugačnem vremenu – je bila vidljivost že silno slaba. Vse pod snegom, tudi markacij ni bilo kaj dosti. Vedel sem, da moram slediti električnim drogovom navzgor do Kobilice. In sem jim, kar dobro je šlo, le da je bil veter na odprtem še močnejši. Kje zares pot zavije v gozd, sem bolj slutil, saj je bilo vse belo – spodaj in zgoraj.
Nekega sončnega pomladnega dne smo prav tam z Urško opazovali imenitne pupke v kalu, ki je tokrat ležal pod globokim snegom. A glej, ko sem zavil levo navzgor in prišel do prvih bukev, je kar na prvem deblu rdeče-belo očesce reklo, da grem prav. Objel me je silno mračen bukov gozd (danes ga zaradi žledu leta 2014 skoraj ni več), megla se je ovila okrog vsakega debla in pot, položen kolovoz, sem bolj čutil kot videl. Na samem grebenu, ob vznožju vršnega pobočja Špičastega vrha pa tudi slutnja ni bila več dovolj. Tam me je vodila le še intuicija.
Opis poti
Z asfalta na makadam navzgor (smer zahod, oznake Špičasti vrh, Žgavec), kmalu levo na kolovoz, po njem do križišča s tablami, tam desno rahlo navzdol mimo kočice. Kmalu zatem med čebelnjakom in hišo (Smrček, pol ure od Cenca) v gozd rahlo navzgor in do travne uravnave. Po cesti desno in na križpotju levo (znamenje). Po cesti nad travniki Spodnjega Žgavca do poslopij pri Zgornjem Žgavcu (slabe pol ure od Smrčka). Levo čez travnik do razpela ob cesti. Navzgor ob električnih drogovih do ceste pod Kobilico (pred nami dve hiši) in po njej v loku do manjšega prevala. Tam levo na travnik rahlo navzgor, kmalu desno v gozd na položen kolovoz in čez čas levo navzgor na neizrazit greben. Po njem nekaj časa položno in na koncu malo bolj strmo do vrha z razglednim stolpom. Od Zgornjega Žgavca dobre pol ure.
Povratek v dolino
Vrnemo se po poti vzpona. Zaradi številnih gozdnih cest pa si lahko pot malo skrajšamo ali prilagodimo – vendar pozor pri orientaciji! Tako lahko na primer pri znamenju na križišču pod Spodnjim Žgavcem zavijemo levo (markacije vodijo desno) na cesto in se po njej zložno spustimo do Cenca.
